26. 3. 2024 - 13.15

Postopanje po govoru

Audio file

V današnjem Kosilu nekega molja bomo sledili potem pesniške zbirke Jezik okoliščin Mance Marinko, ki je lani izšla pri založbi Črna skrinjica. Zbirka je razdeljena na tri poglavja, ki so med sabo razmejena s po dvema popolnoma črnima stranema.

Pesnica se ukvarja s svojim mestom v svetu skozi izrazito prostorske metafore in z opisovanjem krajev, ki jih prehaja, ter prostorov, v katerih živi, se v njih srečuje z ljudmi ali se vanje zateka. Tako razčlenjuje okoliščine in vzroke za lasten izraz.

Prelome vrstic umešča tako, da se ne skladajo s prelomom misli ali pa nakazujejo dvopomenskost, ki vznikne ob prelomu, ki prehiteva konec misli. Ti zamiki nam dajo občutek, da dohitevamo hipne misli ali pa smo vpeti v tok asociacij. Njen pogled je na trenutke romantičen in vznesen, kot takrat, ko se spomladi v mestu končno podaljša dan, vendar je zrak še svež in pretočen. Tak je tudi jezik pesniške zbirke. Tudi kadar se podobe v pesmih zgostijo in preplastijo, niso nikoli nasičene ali natrpane. Takrat se pesem odvije hitreje, pesničina misel se razgleduje po različnih krajih naenkrat in se v nobenem ne zasidra.

Pesmi so kot hipne misli, ki se jim za nekaj postaj predaš, medtem ko gledaš skozi okno ljubljanskega avtobusa. Pesnica v več pesmih opazuje svoje okolje skozi okno premikajočega se vozila. Okolje teče mimo nje, poenostavljeno, ali ona mimo njega, odmaknjena. Tako na primer Tivoli postane zeleni piksel. Pravi: Včasih se majem vzporedno z vejami dreves / mimo katerih grem. 

Marinko vzporeja jezik s prostori. Ko sledimo njenim podobam z nekega parkirišča, v zatohli flet in na morje ter naposled v lokalno podzemlje, prehajamo med pesničinim dejanskim okoljem in njenim notranjim svetom. Prostor, v katerem biva, je majhen in utesnjen, prostor njenega imaginarija pa je večji, širši, zračen, kaže se s podobami morja, meandrov reke in pšeničnih polj. Predvsem pa je nekje vstran. Ne gre za to, da je nujno nedosegljiv, le da nje ni tam, a bi rada bila. V eni izmed pesmi na primer vzpostavi dvojnost ladje na morju in knjižnice. Preplasti ju. Govori o notranjosti in zunanjosti, o večjem prostoru, ki je nekje zunaj vidnega polja in hkrati njen notranji, obkrožen ali izvotljen s stvarnim. 

Stvarni svet, ki jo obkroža, pa definirajo njegovi glasovi, ki se v zbirki materializirajo predvsem v govoricah, komolčenjih in mreženju. Z njimi pesnica pokaže na svoje razočaranje nad provincialnostjo majhnega mesta, ki se na vse kriplje dela, da je veliko, ki le misli, da je mesto. V njem želi kdaj razmišljati širše in neobremenjeno, vendar to razmišljanje obtežuje stalen šum vedno istih idej in govoric, ki obtežujejo sam zrak, ki se meša v ozkih ciklih. Ko priplavamo / po vrhu sirupa kot mušice / z zlepljenimi krili / govorimo z njimi v lokalnem / narečju to nas še bolj upočasni, piše pesnica. Zdi se, da se pesnica sprašuje, ali tukaj njena misel sploh še lahko svobodno steče ali pa se je že naravnala na počasno kroženje svoje okolice.

Njen sentiment je marsikomu poznano občutje, ki ga premlevamo na prav takšnih postanih srečanjih v vedno istih kafičih, to je intenzivno občutje prehodnosti in odpetosti od kakršnegakoli kraja ali cilja; občutje, ki je ujeto v praznini premajhnega mesta. Ponazori ga z besedami: Vse kar je ostalo od petkov so mravljinci / in včasih pivo. Vedno znova se pojavljajo podobe nekega vlažnega stanovanja, v katerem se stene nikoli ne segrejejo povsem in okna ne dihtajo. Specifične ljubljanske kraje omenja šele proti koncu knjige. Pa tudi ko jih pesnica omeni, ohranja distanco in kaže na svojo odmaknjenost od kraja, skozi katerega prehaja. 

Tudi ko govori o nekem stanovanju, njegovih oknih in temperaturi in vlažnosti zraka v njem, lahko bralka zasluti običajne razmere v najetem ljubljanskem stanovanju, četudi bi si lahko predstavljala, da so stanovanja taka tudi v kakem drugem mestu. Te informacije sestavimo v lokalno specifične, kadar naletimo na več okruškov na različnih mestih, v pesmih, ki preigravajo obrise različnih krajev. Ti so v posamezni pesmi splošni in se sestavijo v eno specifično celoto skozi svojo množino. Skupek teh krajev pa sestavi pesničin jezik okoliščin. 

V prvem delu zbirke se kar nekaj pesmi izteče iz neke bivanjske tematike v odnos med ljubimcema. Prehod izzveni neutemeljeno, kot izgovor za zaključek v klišejski podobi, ki bi jo lahko našli na koncu pesmi, a se je pred hitrim zaključkom obetavno in z zanosom raztezala. Četudi smo nekaj pesmim v prvem delu zbirke očitali, da se neupravičeno iztekajo v romantični odnos med dvojico, se te iste, ko se pesnica k tematikam medosebnih odnosov vrne v zadnji tretjini in jih obravnava kot samostojno snov v pesmi, bolje razvijejo. V primeru da / se kdaj zgodi da splavata iz skupnih kro- / gov ljudi in lokalnega podzemlja težnja a / meni prva prilika premika na račun koga / drugega, pravi. Neiskreno mreženje in z njim povezana prisiljena in potencirana priljudnost se večkrat prepletata in sta sopostavljena s performiranjem užitka v intimnem odnosu. Za sproščeno klimo sem bila več kot / pripravljena dati vse svoje pri- /rojene tihosti tega enega telesa s to / eno mišico ki trka da zapolni / luknjo v mesu in mene v konte- / kstu časa sem se zdaj znašla vsa glas- / na ampak bo kmalu izzvenelo v / prvotno formo bo šlo vem da bo kot tudi / vse kar je bilo na glas vzljubljeno. 

Razmišlja o prilagajanju svoje govorice tako, da ta ugaja različnim prostorom. Tako se pesnica vanje prileže: Sanjam / kako včasih nisem znala hoditi naravnost / in kako nisem znala uravnavati jakosti / glede na vremenske pojave / zdaj z njimi sklepam prijateljstva.

Pritisk, ki ga najpogosteje občuti, je pritisk biti bolj ekstrovertirana, bolj sproščena, bolj zabavna. Čuti namreč odgovornost za ozračje v prostoru. Pesnica razčlenjuje svoje prilagajanje in se sprašuje, v kolikšni meri glas okolja pronica v njen izraz. Spopada se z dopuščanjem in prepuščanjem, ki ga ponazarja s podobami iz narave. Njeni miselni pobegi so podobe, ki so neskončne, vsaj na videz neomajne in kljubujejo svojim okoliščinam. In četudi je poseg po ravno teh podobah po svoje pričakovan, morda klišejski in naiven, ga uravnoteži vsakdanjost okolja, h kateremu se pesnica vrača, z natančnim zajemanjem dolgčasa, naveličanosti in razočaranja, ki jih takoj prepoznamo.

Zbirka se zaključi z nekaj grenkobe ob sprijaznjenju z lastnimi okoliščinami po vrnitvi z miselnega potovanja, vendar se zdi, da se kljub negotovostim, ki ostajajo nerazrešene, vsaj za trenutek zasidra v lastnem telesu, po čemer slutimo, da se za trenutek poistoveti tudi s svojim jezikom.

Zdi se mi da sem za nekatere stvari / stalno brez zavesti / kaj boš s časom / če se nič drugega ne spremeni / še vedno slepo stavim na menjavo / listja dreves in dolžine las / zato nekaterih stvari za nič ne zamenjam / tistih nekaj predmetov ki so / obdržali vonj na primer / krajev na drugi strani hriba in / par rojstnodnevnih želja / ki jih še čakam.

Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj