Iz platnic kratkoprozne zbirke Šola brezboštva za utripajočo belo svetlobo, obdano z rdečim sèvom, ki osvetljuje vir škripajočega zvoka, kaplja lepljiv rdeč gnus, medtem ko hladen piš pritajeno loputa z okni. Na mejah štirih zgodb zbirke nihamo med njenim fiktivnim svetom in njegovo resnično preslikavo. Aleksandar Tišma nas nepripravljene ujame v klavnico 20. stoletja, v kateri znova čakamo, da vse, kar je že mrtvo, še enkrat pocrka in da zopet nastopi tišina.

Aleksandra Tišmo smo do lani, ko je pri založbi LUD Literatura izšel prevod omenjene Šole brezboštva, poznali samo po leta 1980 prevedenem romanu Uporaba človeka. Klasik srbske književnosti 20. stoletja je snov za zbirko – ki velja za najokrutnejše pisateljevo delo – črpal iz ruševin druge svetovne vojne. Kot Srb črnogorsko-judovsko-madžarskega porekla tematizira posameznikovo izkušnjo madžarske okupacije Bačke in Novega Sada, razmerja moči med okupatorjem in partizansko gverilo ter mehanizme podrejanja in iztrebljanja Judov na tem območju. Čeprav je sled vojne v zgodbah vseprisotna, njihovo težišče najdemo v individualiziranem duševnem svetu posameznika, ki se mu plast za plastjo krhajo sloji identitete.

Padam in padam in padam v nič. Berem in se stapljam z naslovnim likom prve zgodbe – Šnekom, ki se staplja z identiteto mrtvega moža svoje ljubimke.  »Kako sta spala? Kje sta imela položeni glavi?« Njegov glavobol v valovih utripa po prvih straneh in se mu širi v ude, dokler ne pozabi, da pravzaprav izvira iz njegove glave in se skozi žile plazi po njegovem telesu. Grozo in zadušljivo vzdušje pripovedi Tišma gradi s preprostim pripovednim stilom in nizanjem kratkih, enostavnih povedi, ki slikajo junakove na videz banalne vzorce shajanja s posledicami vojne.

Tišmov pisateljski razpon sega tudi do nekoliko bolj esejističnih, filozofskih paragrafov, najočitneje prisotnih v krajši pripovedi Najhujša noč. Vtis je predvsem posledica problematike spomina, ki jo obravnava zgodba in se v obliki miselnega toka edinega lika v mnogih delih pripovedi kaže kot vanj preslikano razmišljanje pisatelja. V razmišljanju judovskega moškega na zadnji večer njegove formalne prostosti se zrcali eksistenčna vrednost spomina v luči razkrajajočih se konsenzov, na katerih je gradil svojo podobo sveta. Zadeva predvsem ob vprašanja izbrisa in praznine, ki jo moški in njegova družina puščajo za seboj. Nekje v ozadju našega spomina se lahko izrisuje podoba iz Lanzmannovega dokumentarnega filma Shoah, v katerem prisostvujemo režiserjevemu pogovoru z očetom družine, ki je po evikciji judovske predhodnice naselila njihov dom. Najhujša noč ustvarja dialog z očetom te izbrisane izvorne lastnice. Moški pred smrtjo sluti krhkost družbeno pogojenega ohranjanja svoje zapuščine in kolektivnega ter posameznikovega pomnjenja. »To je sebičnost narave, zasuti mrtvo in nad njim ustvarjati novo živo, le da v tem primeru mrtvo izginja s silo, z odločitvijo, ki je v nasprotju z naravo.«

Zgodbo z naslovom Stanovanje spremlja nekoliko drugačna grenkoba, ki zaznamuje prevrat junakovih socialističnih sanj v birokratsko prelaganje odgovornosti. Podoživljamo v njem reflektiran dokončen razkroj vrednot, na katerih se je osnovala nekdanja socialistična republika Jugoslavija. Zaradi sicer upravičene potrebe po večjem stanovanju nehote sproži nasilno evikcijo stare učiteljice, ki mu je med madžarsko okupacijo Bačke v stiski edina ponudila pribežališče pred prisilnim delom v Ukrajini. V razpletu odkriva sprevrženost vzpostavljenega sistema, ki namesto na kolektivnem temelji na oportunističnem izkazovanju moči in sebične nadvlade. Spremlja ga spoznanje o grozi uveljavljenega nadzora, ki čedalje bolj posega v človekovo dostojanstvo in svobodo. Dozdeva se, da se je kot odziv na razkroj norm iz časa vojne po njej postopoma vzpostavila slepa vera v protokolarno birokratizacijo, ki glavni lik zgodbe občutno odtujuje od življenja. Skupaj z njim, kot redkim odklonilnim primerkom, začutimo gnus do birokratsko sterilnega verižnega prelaganja družbene odgovornosti.

Avtorju v svojem pisanju uspeva pronicljivo prodirati v duševno stanje in oškodovano psihično krajino moških likov, v katerih prevladuje sla po telesni in nekoliko subtilnejši psihološki podreditvi drugega. Ti se z vlogo svojih ženskih odsevov zlasti v prvi in drugi zgodbi pomirijo šele s spoznanjem, da so ženske tako v očeh družbe kot tudi v njihovih ponižane in poteptane. Precizno prikazuje mehanizme poseganja v tujo identiteto ter sredstva, ki se jih posamezniki poslužujejo pri oblikovanju lastne. Moški v svetu brezboštva ženske uporabljajo kot ogrodje in oporo, na kateri restavrira svoj razrvani duševni svet. Mesto aktivnega katalizatorja lahko ženska zaseda zgolj v prostoru med dvema moškima poloma, med katerima deluje le kot vez in izraz nadvlade drugega nad drugim. Priznanje moškega dobi šele v svoji poraženosti in smrti, a tudi takrat le z zrcaljenjem svojega ponižanja in neenakosti v enako ponižanem moškem liku.

Prizor surovega klanja in mučenja v zatohli klavnici druge in tudi naslovne zgodbe odseva duševno stanje madžarskega kolaboranta in mučitelja protiobveščevalne službe, ki mu poseganje v tuje življenje ponuja redko možnost ohranjanja nadzora in moči nad lastnim. Meja med jazom in drugim se v intimnih trenutkih pretakanja življenja vnovič zabrisuje. Identiteta posameznika se v celotni Šoli brezboštva razkraja brez očitne možnosti rehabilitacije. Ni pomembno, ali lik življenje drugega, potem ko je temu odvzeto, zgolj zaseda kot odrešujočo praznino in pribežališče pred grožnjami sistematičnega genocida – kot je to prikazano v Šneku – ali pa svojo življenjsko silo izrablja, da se poslužuje druge. Tišmovo pisanje ne dopušča prostora za umik. Knjiga naveže neposreden stik z bralcem in si ga v igri moči podredi ter deluje kot sredstvo psihičnega mučenja. Avtor ustvarja slog, ki zabrisuje ločnico med pripovednim tokom in bralkino mislijo. Slednja zato težko ohranja distanco, četudi bi ji ta onemogočila, da bi podlegla sprevrženi logiki, tako kot sledove njenega slepila odkriva tudi žrtev prihajajočega trenutka izničenja: »Kako je kaj takega mogoče? Kako je prišlo do tega, da bo kot razumno bitje privolil in se postavil na to stran, se uklonil tej do brezumja nerazumni volji?«