»Muzej za nujne primere? Glasbene knjige so na voljo v osmih državah zunaj Japonske. Nočem prodati novega avtomobila, saj je v učilnici več belih hiš. Potrebujem pištolo, vendar nočem govoriti s Srbi ali mačkami. Ali naj bi bilo prvo nadstropje enako? Ne pozabite, da ste pozabili, da je v igri Bog. Po nekaj dneh izberite do deset ljubiteljev nogometa.« 

Poslušalka se morda spomni, od kod so ji znane nenavadne oblike povedi, sploh, če je kdaj tudi sama prevajala besedila z Googlovim spletnim prevajalnikom. Povedi sicer prepozna kot povsem tehnično brezhibne, vendar govorijo v prazno, vsebinske enote se ne nagovarjajo, ne težijo v isto smer. Morda pa ne. Morda mora prebrati pojasnilo na zadnji strani knjige Navade in uzance Jerneja Županiča, ki je v lanskem letu izšla pri Črni skrinjici. Besedilo razloži razmerja med nizom besedil in način njihovega nastanka. Zadnje besedilo v knjigi je prestalo prevod v kitajščino, iz kitajščine v latinšino, iz latinščine v arabščino in nazaj v slovenščino. V vsakem naslednjem krogu prevajanja je avtor cikel podaljšal z enim dodatnim jezikom. 

Poslušajmo, kako se košček besedila spreminja z vsakim novim ciklom prevodov:

»Muzeji, gozd, gozd. Kakšne so nevarnosti.«

»Gozdarski muzej. Kakšne so nevarnosti?«

»Muzej lesa. Kakšne so nevarnosti?«

»Zgodovinski muzej. Kakšne so nevarnosti?«

»Muzej – kakšne so nevarnosti?«

»Nenadoma muzej?«

»Muzej v sili?«

»Muzej za nujne primere?«

V Županičevem besedilu besede, ki jih je nemogoče prevesti tako, da bi jim pripadla smiselna lega v celoti, izginejo. Prevajalnik jih opusti. Tako poved: »Ne pozabite, da je v igri Bog.«, v naslednjem ciklu zamenja le: »Ne pozabi.« Vendar to bralka ugotovi šele, ko knjigo prebere do konca. Takrat doseže prvo stopnjo prevoda, ki se razprostira čez devet strani. Od njega naposled ostanejo le tri povedi. »Poleg Japonske lahko kupite knjigo in glasbo. Hočem tono sira. Seveda imam rad pištole, vendar to niso mačke ali mačke. Ne pozabite na deset nogometnih iger.«

Z vsako prebrano stranjo se povedi daljšajo, postajajo kompleksnejše. Približujemo se znanemu jeziku. Prihod na cilj pa ni zmagoslaven. Besedilo namreč ne razodene pomena. Besedilo na koncu knjige niti ni tisto izvorno besedilo, ki ga je Županič vstavil v prevajalnik. Do tega ne moremo dostopati. V strukturi te igre to sploh ni njegov namen. Ogledujemo si povedi, ki jih stroj še ni popolnoma zdrobil. Zdaj, ko vemo, kako se ponavljanje izteče, in kljub bližini razumljivosti, nam ni kaj veliko razkrito. Še posebej zato, ker besedilo, ki ga Županič uporabi za začetni vnos, nikoli ni bilo dokončano, nikoli ni bilo zaprto in zapečateno, kot se to zgodi materialu, ki postane končano delo. Končno delo je proces, ki se odvije med številnimi prevodi, niz majhnih napetosti, ki jih sprožajo nerazumevanja in nezdružljivosti, ki se zvrstijo po poti.

Prihod do konca knjige, kjer naj bi bil cilj, nam razkrije le obsežnost izhodiščnega besedila in vzbudi občutek domačnosti, ki jo vzbudijo povedi, stkane po smislu, ki nam je blizu, ker ga vsaj nekoliko vpenja človeška izkušnja. Vendar pa je zapis le odziv stroja na prvo potezo v igri, ki smo jo spremljali v nasprotni smeri. Ob frustrirajočem koncu si bralka morda – kakor piska današnjega kosila – zaželi, da bi branje začela na koncu knjige in se bližala trem povedim na začetku knjige. Sprašuje se, čemu začeti zbirko s tistim, kar je ostalo. Takšna smer branja bralki postopoma razkriva, kaj vse je še bilo, četudi bralka ob prvem branju nove podrobnosti in kompleksnejše stavčne strukture dojema kot dodajanje in nalaganje pomena na naključen gol skelet. Prvi zapis v knjigi je ob koncu branja oziroma ob razkritju trika odrinjen s ključne pozicije v besedilu, ne moremo mu več pripisovati posebnega pomena napovedi tega, kar še pride, ali sežetka procesa. Pokaže se kot precej naključna ostalina, skupni imenovalec, ki ga v nekem drugem nizu jezikov v taki obliki nikoli ne bi prebrali. Pot je brezciljna in pravzaprav tudi ciklična.

Razumemo, da smo sledili poti odvzemanja. Rigidni sistem, ki se mu avtor nato podredi in ga obravnava kot neomajnega in objektivnega, je pravzaprav stkan iz skupka njegovih precej naključnih odločitev. Tako igra postane duhovita v svoji repetitivnosti, ki zahteva vložena čas in trud, četudi si avtor nikoli ni obetal velikega odkritja, ko bo gesta izčrpana.

Vsake toliko se glitch prevoda ne zdi le nepričakovano duhovit ali samo neumesten. Dialog med strojem in njegovim upravljalcem avtorjem tu in tam iz besedila ali pa od nekje vmes izbeza nenadno poetične stavke. Tisto, kar osmišlja to igro, je krožna gesta, ki je kakopak nesmiselna, tisto, kar osmišlja branje takega besedila, pa so najdbe, pri katerih se zdi, da smo naleteli na nepričakovano zgostitev pomena. Kot na primer: »Če veste, potem se ne bojte, in vse, kar potrebujete, je dober nož.« Pri tem je ključno ravno to, da ne moremo dostopati do tega, kar naj bi avtor želel, do cilja, ki ga zasleduje. Bili smo nagovorjeni naključno. Brez slabe vesti se lahko tako lotevamo tudi branja te knjige. Ko poznamo mehaniko dela, lahko vanj vstopamo ali izstopamo iz njega na naključnih točkah. Za pomen je ključno pravilo delovanja.

Poleg konteksta, ki ga strojni prevod zanemari in izmaliči, se z vsakim naslednjim prevodom sestavljajo stavčne strukture, ki so sicer možne, če sledimo pravilom slovnice, ampak si težko predstavljamo priložnost, ko bi jih lahko uporabili. Avtorjeve geste postanejo z vsakim prevodom bolj tehnične, sledi predpisu in vlogi urednika in lektorja. Županič posega v lastno besedilo v vlogi podpornega mehanizma, ko besedilo po vsakem ciklu prevajanja uredi. Posegi v besedilo sledijo logiki najmanjšega možnega posega. Naredi le popravke, ki jih dovoljuje izmuzljivi konsenz, o tem, kdaj je nek poseg v besedilo neavtorski, tehničen in podporen. Odpoveduje se njegovemu vrednotenju, da bi ohranil njegov pomen, ga ohranil, kolikor je možno blizu avtorjevi izjavi. Besedilo pa se z vsakim naslednjim korakom izmika ravno Županiču avtorju, Županič urednik in lektor pa postajata skrbnika besedila, ki postaja nikogaršnje in tuje. 

Ponavljanje potujuje besedilo, ker se z opuščanjem besed, ki niso prevedljive brez poznavanja specifičnih okoliščin okolja, v katerem se piska in jezik, ki ga v ta namen uporablja, izrekata, pretvarja v način govora, ki bi bil lahko skupen vsem jezikom. V ostanek, ki lahko biva v vakuumu, brez rabe in njenih protislovnosti ter muhavosti okolja, v katerih se kali in je ukoreninjen.

Mehanika prevoda ne pomisli, da je hišo načeloma nemogoče spraviti v učilnico, in kako se bere izjava: »Nočem govoriti s Srbi ali mačkami.« Spletni prevajalnik lahko sledi zgolj shematičnim pravilom delovanja besedila in jezikov, v katere ga pretaka. Neprimerljivost struktur jezikov, skozi niz katerih se prelije besedilo, ustvarja praznine, ki se jih retrospektivno zavemo. Pravila delovanja sveta, ki vznikajo naključno in fluidno, se v jezik umeščajo prav tako naključno in postajajo nesledljiva in nedoločljiva, ko se prepredejo z interpretativni zmožnostmi in življenjskimi izkušnjami piske ali govorke. Te določa mreža naključij njene specifične osebne pa tudi kolektivne izkušnje sveta, v odnosu do katere se tvori njena osebna raba jezika.

Ravno zaradi tega se besedilo krajša in krajša do ostanka, s katerim pričnemo branje. Z besedilom brez glasu. Županič nam pokaže, kaj se zgodi v dialogu s strojem ter kaj od njegovega besedila ostane ob koncu take debate, ko zmanjka materiala za igro.