Neil Gaiman starejše ameriške bogove vidi kot mite, ki so jih emigranti prinesli čez ocean, potem pa počasi nanje pozabili. In ker gre v knjigi Ameriški bogovi predvsem za načelo »bogovi obstajajo, ker ljudje v njih verjamejo«, gre torej za razpadajoče mite, za bogove, ki so izgubili svojo božansko obliko in so prevzeli nove, recimo temu človeške vloge. Njihovo nasprotje predstavljajo novi bogovi, božanske manifestacije medijev in tehnologij, kakršna sta denimo boginja TV-ja in bog droge, ki hodijo okoli kot nekakšni možje v črnem in skrbijo za to, da jih ljudje častijo.

Med starimi bogovi v romanu najdemo Wednesdaya, reinkarnacijo nordijskega Odina, gospoda Nancyja, ex afriškega boga-pajka Anansija, pa dva egipčanska bogova, nekaj irskih, indijskih … In ker gredo kakopak starim ti »tanovi«, »new gods on the block«, na živce, se obeta med njimi prava epska bitka. Wednesday se za boj odloči zbrati skupaj stare bogove, na svojem nabiralnem popotovanju po ZDA pa si zaželi še nekakšnega oprode v postavi glavnega junaka Shadowa, bivšega zapornika, ki je, kot si lahko mislimo, le še senca samega sebe in je poosebitev filozofije »nič nimam izgubiti«, saj mu je, preden bi lahko svobodno zaživela skupaj, v prometni nesreči umrla žena. Skupaj se odpravita na pot, natančneje na obiske k Wednesdayevim čudaškim upokojenim božanskim kolegom. Pot ju vodi po ameriških boguzahrbtom mestecih duhov, pa od ene bizarne obcestne znamenitosti do druge in se za dalj časa ustali le v idiličnem mestecu Lakeside, v katerem se vsi poznajo, vsi jedo iste pastetke iz istega lokala in vsako leto stavijo o tem, kdaj se bo stopil led na jezeru. Mestece, v katerem torej nekaj ne štima …

Ameriške bogove bi žanrsko lahko stlačili v več okvirjev: obenem je fantazijski roman, roman ceste pa tudi kriminalka s pridihom noir. Gaiman pravi, da je želel napisati knjigo, ki bo velika, nenavadna in razpredajoča, in rečemo lahko, da mu je z malo manj kot 600 stranmi to tudi uspelo. Razpredajoči faktor pa morda vseeno ni tisto, kar bi navdušilo vsakega bralca fantazijske literature. Četudi se Ameriške bogove lahko požre v enem grižljaju, je prebava dolga in težka. Gaimanov jezik je sicer preprost pa tudi metaforičnost mu ni blizu, vendar pa tega ne bi mogli trditi za digresije. V romanu se namreč med ohlapno pripovedno nitjo nabere cela množica okruškov zgodb, podzgodb ter miselnih preskokov in odskokov, v katerih se nepotrpežljiv bralec lahko kaj hitro izgubi.

A vseeno. Če se od božjih intervencij, vmešanih v velik lonec amerikane, ki jo je skuhal Anglež, kaj naučimo, je to predvsem dejstvo, da se bogovi z ljudmi radi poigravajo. Prevara je glavni motiv končnega preobrata v romanu pa tudi obstranska dejavnost za odganjanje dolgčasa glavnega junaka, ki se ves čas uči izza ušes ljudi vleči kovance. In če je kaj tisto, kar dela fantazijsko literaturo dobro, je to dejstvo, da njena snov vara pravila verjetnosti. Naloga glavnega junaka, obenem pa tudi bralca pa je, da ugotovi, kakšna so pravila prevare. 

Czernobog, vzhodnoevropski bog teme, nekje v romanu Shadowu požuga, da mora vse potekati po pravilih, slednji pa mu odvrne, da mu teh pravil nihče ne želi razodeti. Približno tako se ob branju romana pogosto počuti tudi bralec: Gaiman namreč bralca ves čas vara. Ne razlaga mu, kdo je kdo, in tako velja, da pravila igre hitreje prepozna molj, katerega veda o mitologiji se lahko kosa s tisto, ki jo v romanu izkazuje Gaiman. Njegova proza je zatorej varljivo preprosta; zapletanja na vse konce razpredene glavne pripovedne niti pa so kot neprestani triki s kovanci, ki bralčeve oči speljejo stran od glavne prevare.

Neil Gaiman je Ameriške bogove izdal že leta 2001, nato so pobrali cel kup nagrad in postali svetovni bestseller, od letošnje pomladi pa jih v prevodu Boštjana Gorenca lahko v izdaji založbe Sanje prebiramo tudi v slovenščini.

Prebirala jih je Petra Meterc.