Prostitucija povodnih konj

Prostitucija povodnih konj

Recenzija izdelka
19. 12. 2019 - 13.00

Knjiga kričeče roza barve je zares pritegnila mojo pozornost, šele ko sem na hrbtni strani, kjer se nadejamo reprezentativnega odlomka ali povzetka, naletel na en sam stavek. “Muslimani next door niso imeli nič s tem.” In res niso. Nov, drugi roman Jerneja Županiča, naslovljen Behemot, je nekoliko manj fantastičen oziroma alegoričen od svojega predhodnika, lani izdanega romana Mamuti, za katerega je pisatelj prejel nagrado Kritiško sito. Ni pa za to bistveno manj aktualno-družbeno kritičen. A medtem ko so po pripovednem svetu prejšnjega dejansko lomastili mamuti, je naslovna masivna beštija tokrat zgolj metaforična. 

Roman Behemot je zgodba o prostitutki, ki se le pretvarja, da je prostitutka. Globoko pod tem videzom je skrita anarhistična atentatorka, ki sledi - menda Bakuninovi - doktrini, po kateri naj bi bil idealni anarhist kakor povodni konj; rusko begemot. Ljudje namreč ne vedo, da v resnici prav na videz pohlevni povodni konji od vseh živali v Afriki zakrivijo največ smrtnih žrtev. Povodni konj, komaj viden, če pa že opažen, pa izgledajoč povsem nenevarno, čaka na svojo priložnost. In priložnost se ponudi, ko prostitutko za eno noč najame voditelj nizozemske skrajne desnice. Nilski konj se nenadoma dvigne na površje in navidezna prostitutka s kuhinjskim nožem obglavi holandske fašiste. Glavo njihovega voditelja naslednje jutro najdejo v vedru za šampanjec. Muslimani next door s tem niso imeli nič. 

Morda je ena največjih zaslug anarhistov prav vpliv, ki so ga njihove obupane taktike in konspirativne organizacije imele na svetovno literaturo. Anarhizem Županiču, podobno kakor Chestertonu v klasiki Mož, ki je bil Četrtek, predstavlja atraktivno in skorajda verjetno ogrodje za napeto kriminalno zgodbo ter sočasno domala metafizično teorijo zarote. Ta biblični kaiju boj med Bakuninovim Behemotom in Hobbsovim Leviatanom je predvsem motor, ki poganja fabulo, medtem ko dejanski anarhizem ali motivi za atentat na vodjo neofašistične stranke Županiča niti ne zanimajo zares. Vanje se ne spušča dlje od moralnih dilem, kot je na primer ta, ali je prav ubiti baby Hitlerja ali ne.

Model tega baby Hitlerja, torej fašista, ki trenutno še ni zagrešil genocida, a je to le vprašanja časa in priložnosti, je očitno vodja nizozemske skrajno desne Stranke za svobodo Geert Wilders, čeprav ga je pisatelj fizično predrugačil in preimenoval. A zakaj ga je pisatelj zakril in torej v knjigi ne umre Geert Wilders, mi ostaja popolnoma nerazumljivo. Roman, sploh tako kvaliteten, kot je dotični, o atentatu na dejansko živečega fašističnega politika, ki vseskozi igra na to, da mu po življenju strežejo muslimani, bi bil po mojem mnenju z lahkoto kontroverzna mednarodna uspešnica.

Glavnina romana se posveča dvema vzporednima primeroma simulacije. “Nič ni zares, vse je zaigrano,” je prva poved romana, s katerim anarhistična atentatorka, ki se v ničemer, razen v lastni zavesti o svoji simulaciji ne razlikuje od pravih prostitutk, odzvanja temeljno idejo atentatorskih muslimanov iz Alamuta. Ti sicer tokrat s tem niso imeli nič. Z identičnim stavkom se pričenja tudi del romana, v katerem sestra anarhistične simulantke simulira, da je prostituka, čeprav se v ničemer, razen v lastni zavesti o svoji simulaciji, ne razlikuje od pravih prostitutk, z namenom, da bi našla svojo izgubljeno sestro, za katero ve, da je prostitutka, ne ve pa, da je tudi ona zgolj simulaker. Prva sicer preneha simulirati v pravem trenutku, za trenutek postane resnično, ki je skrito pod površjem videza, in izvrši atentat. Druga pa prve sestre ne najde. Ko po atentatu v medijih vidi njeno sliko, ve, da je prepozno in da ji ni uspelo. Razloga, da bi še naprej simulirala, ni več. Ko se škandal poleže, se prostituira kakor prej, a to sedaj ni več pretvarjanje.

Očitno ni prebrala Vonnegutovega romana Mati noč, ki svari, da smo zgolj to, za kar se izdajamo, kar jo drago stane. Za razliko od Vonneguta, pa tudi prej omenjenih romanov Cherstertona in Bartola, Županič ne potegne jasnih zaključkov, ne skuša podati nauka ali biti didaktičen. Ne le na ravni fabule, tudi na idejni ravni roman ostaja odprt. Popularne tematike, kot so lažne novice, islamofobija, desni populizem in tako dalje, so sicer močno prisotne, kar tekstu daje avro aktualnosti in ga naredi atraktivnejšega, a najverjetneje bi še vedno stal in dobro funkcioniral tudi brez njih. 

...mene v teh dekliških telesih jaz sem nisem deklica pa kaj če nisem...
 / 26. 10. 2017
V prečiščenem slogu, ki niha med izumetničenostjo in pogovornim slogom s pogostimi anglizmi, a ne zapade v nobenega izmed njiju, Županič opisuje predvsem občutenja odtujenosti, tesnobnosti in osamljenosti obeh prostitutk, ki sta to zgolj na videz, ampak te navideznosti se zavedata zgolj sami, vse ostalo pa je videz, v katerem sta pravi. Slogovno roman občasno spominja na Županičev literarni prvenec, pred tremi leti izdano odlično pesniško zbirko Tatar. 

Mnogi motivi in teme Županičevega pisanja se ponavljajo že od Tatarja, najočitneje obsesija z velikimi sesalci, ki so praviloma nekako povezani z razrednim bojem. Morda bi kasnejša romana, sploh Mamute, pa tudi Behemota, lahko delno razumeli v povezavi z deveto pesmijo v ciklu Slon, katere druga polovica se glasi: “Delavci mesta/ krvavijo po ulicah,/ da so plovne za tankerje.//Kaj pomenijo/osti in puščice.//Ta mamut je teža/ mojih solz, slon,/ ki mu samemu ne/pritečejo/solze.” Od osti in puščic za lov na mamute do tovarn mamutov vodi jasna linija zgodovinskega razvoja, bi rekel Adorno. V tej historični dialektiki izkoriščanja je pod lažnimi videzi simulakrov skrita nevidna, a realna, ogromna zver razrednega boja, ki le vsake toliko predre površino videzov, vzame s seboj žrtve in nato v hipu ponovno izgine pod površje, na katerem za njo ostanejo le koncentrični krogi teorij zarot. 

A poetično opisovanje tesnobe, alienacije in iskanja smisla, ki tvori večino romana, nikakor ni moreče dolgovezenje. Nasprotno, Behemot je z vsako stranjo bolj napet triler, poln cliffhangerjev, ki poskrbijo, da se roman, sploh v drugi polovici, prebere na dušek. Za razliko od žanrskih kriminalk pa je Behemot dejansko vrhunska literatura. Verjetno najboljši roman, ki sem ga prebral v letošnjem letu. 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.