Pesniško zbirko Prognanici – ali, v lokalnem narečju namišljene »našosti« – Pregnanci, smo dobili na pomladnem srečanju protivojne, antinacionalistične, antiklerikalne, antikapitalistične in antifašistične skupine Žene v Crnom, v nadaljevanju ŽUC, ki je letos zbirko izdala. Del ŽUC-a je tudi Tuzelčan Ramiz Berbić. 

Vir: Kinodvor; avtor grafične podobe: Vid Salmič

Audio file

Predvajaj

Kultura

Kulturna kronika

9. 5. 2025 – 13.00

Družbenost skozi tri medije ustvarjanja

Recenzija pesniške zbirke, animiranega filma in dokumentarnega performansa

Nastja Virk

Ramiz je nekoč v Jugi delal kot rudar, ko se mu je pripetila težka nesreča. Po nekajdnevni ujetosti pod zemljo so ga tovariši poškodovanega izvlekli na površje. Tako človeka kot zemljo so kmalu ranili vojna in njeni zločinci. Krvava devetdeseta je sicer preživel, a vnovič utonil, tokrat v depresijo. Iz nje ga je pobral mirovni aktivizem.

Ramizova prva pesniška zbirka govori v dveh jezikih, vizualnem in pisnem. Oba pripovedujeta dve plati iste zgodbe – zgodbe o uporu, a pozor! Avtorjeva poezija ni »uporniška«: je predvsem modra, neizprosna in precizna kritika družbenopolitične represije in patriarhalne ter nacionalistične miselnosti. Obenem je izrazita perspektiva človeka, ki je v srcu in mislih osvobojen, sredi sveta, ki ga poskuša zatirati in brisati. Zbirka Prognanici je tako arhiv živete izkušnje in intermedialni performans, v katerem fotografije in besedilo tvorijo dialektično enoto. Vizualni jezik zbirke služi kot enakopravni narativni okvir, ki prepleta kroniko s performativnim aktivizmom: črno-bele fotografije Ramiza, ki stoji sam na trgih, križiščih in protestnih poteh, niso zgolj ilustracije – so časovni odtisi, ki dokumentirajo telo v vsakokratnem uporu. Ramiz vrača pogled. Ramiz stoji pred objektivom in gleda skozenj, v bralca. Ne kliče k empatiji, temveč bralca sooča: »Glej, to sem jaz. To pa je naš problem. Pogledaj ga.«

Portretne fotografije Ramiza so tihotapski zapisi o osami aktivista v družbi, ki noče videti. Vsak transparent v njegovih rokah: »Free Palestine«, »Hoćemo rad a ne glad«, »Ja sam Bosanac, nisam ostali«, je tudi del pesniške strukture: slogan je verz, ulica je stran, osamljenost je refren. Dizajn zbirke, kot ga je zamislil in izvedel Dragan Protić-Prota iz kolektiva politične umetnosti obrobja, znanega kot Škart, prisega na minimalistični pristop k barvam: črno-beli toni aludirajo na arhivsko avtentičnost, krvavo rdeči poudarki pa na neomajni upor in strast. 

Na fotografijah je Berbić večinoma sam, saj sebe predstavlja kot izgnanca, ne le iz svojega geografskega doma, ampak tudi iz družbenega telesa. Kar bi lahko bilo razumljeno kot osamljenost pasivne žrtve, je pravzaprav aktiven odpor – izbira, da se ne vključi v lažne kolektive, ki reproducirajo nasilje. Kot sam tudi zapiše: »Prognanik sam ja iz porodice / Prognanik sam ja iz zajednice / Prognanik sam nemam utočišta / Nemam kuće, ni svoga kućišta / Prognanik sam i duša me boli / Porodica neće da ne voli / Protjeraše mene na kraj svijeta / Istospolna ljubav njima smeta«. Pesniški jezik Ramiza je skozi celo zbirko realističen, stvaren, neposreden – in še kako živ. 

Berbić ni žrtven, čeprav je razrahljan do gole duševne bolečine, ni razodet, temveč je nag, ni ranljiv, temveč je ranjen. Ramiz leži na travi in se joka, medtem ko mu veter boža obraz. Ramiza nihče v lokalni skupnosti ne razume, še LGBTQI aktivisti so ga, kot pravijo njegovi prijatelji, dolgo zavračali – kajti Ramiz »se ne barva na zeleno ali roza, je starejši, torej – ni dovolj kul.« Ramiz pa je to zavračanje politično zapopadel in usvojil kot metodo aktivističnega dela, zato kljubovalno nastopa – sam. 

Opravil je tudi mojstrski obrat v igri vsebine s formo: v kontekstu boja proti tradicionalnemu konzervativizmu in zatiranju treh ver je svojo poezijo upesnil v formi tradicionalnega sevdaha. O »protitradicionalni« temi istospolne ljubezni piše v tradicionalnem sevdah formatu, tako pa deluje kot avantgarden oblikovalec novih svetov. Tudi opiše jih: »Dobra, čista duša / Topli osmeh i zagrljaj / Bez muke, sa malo volje / Stvaraju društveni raj / Raj gdje se ljudi vole / Gdje u sreći uživaju / Gdje jedni druge štite / Gdje se drugačiji ne skrivaju.«

Ramizove rime so enostavne, spevne, nikakor pa niso pravljične in naivne. Lotijo se tudi bolečine, ki jo neredko povzročijo najbližji: »Izdali me roditelji / Izdao me brat / izgubio sam sve bitke / Ali neću stat / … Istospolnu ljubav imam / Više neću kriti / Mogu radit što god žele/ Mogu me ubiti / Mogu hajku name pravit / Mogu smetati / Ali ja volim moju ljubav / Neću prestati / Borit ću se za slobodu / Borit dok sam živ / Boriću se za jednakost / I društveni mir.«

Ramizove pesmi se očitno izogibajo metaforični zapletenosti. Avtor uporablja neposreden, prozni jezik, pri čemer ne gre za pomanjkanje domišljije, temveč za zavračanje »poetičnega« zavoljo realno živetega. Ponavljanje glagolov v sedanjiku – »hodaju«, »grabe«, »skrivaju« – na primer ustvarja občutek nenehne nevarnosti. V verzih, kot so »Zašto me majko u pustinju baci / da me sunce nemilosrdno peče i grije / šta se dogodi sa tvojom dušom / pa me ne voliš kao prije«, pa je izrazit avtorjev talent vpenjanja čustev tako v realen kot v metaforičen prostor. Uporablja prostorske lastnosti puščave – brezmejnost, izpostavljenost in praznino – za prikaz čustvene zapuščenosti. Materina duša in zunanja puščava se zlijeta v eno samo zatiralsko pokrajino, govorca pa pustita lebdeti v geografiji izgube. Zato eksplicitni verzi, kot so »nacionalisti su opasnost / uništavaju društvo«, niso nobena pomanjkljivost, ampak preprosta stvarnost.

Pesmi se pogosto tudi končajo s »podajanjem roke«, a to, v novem preobratu, počnejo s pozicije radikalne enakosti in ne nemoči: »Razumi moju ljubav / nastoj je prihvatiti, Ljubav kod istospolnih / Nemože se zabraniti«. Forma pesnjenja, značilna za ljudske pesmi, omogoči pesniku, da zasede tradicijo, ki je pogosto orodje izključevanja »drugih«, in da jo spremeni v orodje emancipacije: »Prospi sunce tople ljubavi / pokloni je mojoj porodici / da mržnju zamenjaju ljubavju / da ljubav gaje u zajednici«. 

Ramizovi verzi nakazujejo tudi performativno namero, v kateri beseda postane dejanje, pesem pa instrument mobilizacije: »Slobodu gradim svima / tražim je i za sebe / uprkos tvojoj mržnji / volim i tebe«. Opazna je tudi prisotnost retorike »prihodnosti« in »civilizacije«, ki nakazuje teleološko razumevanje zgodovine – idejo, da gre družba nezadržno proti vnaprej določenemu cilju, kar je pogosta značilnost modernističnih in revolucionarnih pripovedi: »U ime jedinstva, u ime sloge / u ime budućnosti i civilizacije / izgradimo pošteno društvo / bez ljudske diskriminacije.«

Ramizovo poezijo bi marsikdo opisal kot intersekcionalno, avtentično, manifestno, ker ne govori samo o vojni, temveč o trojnem izkoriščanju: kot rudarja – ekonomskem, kot bošnjaka – etničnem, kot LGBT osebi – spolnem. Na videz naivna preprostost jezika skriva globoko tragično zavest: da je treba »prihodnost« na novo izumiti iz pepela tistega, kar je »civilizacija« uničila. Vprašanje, ki ga zbirka zastavlja, ni »Zakaj je Ramiz sam?«, temveč »Zakaj smo kot družba to dovolili?«. V besedilih namesto sentimentalizma starosti vre jeza do sistema, ki ga je izbrisal. Avtorjev boj proti vojni in homofobiji je poziv h globalni solidarnosti, vendar je njegova izkušnja globoko lokalna – iz srčeca Tuzle. Ljubezenske pesmi Ramiza Berbića niso romantične, ljubezen namreč avtor išče kot politično dejanje.