Prevajalec iz ruščine in Sovretov nagrajenec Borut Kraševec je letos pri založbi LUD Šerpa izdal svoj literarni prvenec, roman Agni. Žanrsko hibridno literarno delo, ki ga preveva antipatriarhalna nota, je na kompozicijski ravni preplet ljubezenske drame, kriminalke in nekonvencionalne basni, v kateri nastopajoče živali niso poosebljene, temveč oblikovane v skladu z zakoni evolucije.

Tretjeosebni pripovedovalec preskakuje med tremi pripovednimi linijami, dekliško, odraslo in živalsko. Prva je vezana na obdobje spolnega zorenja petnajstletne Maše, druga na dinamično dogajanje znotraj ljubezenskega trikotnika njenih staršev in tete, s tretjo pa pripovedovalec opisuje perspektivo kunke Agni, ki je zaradi spola povzdignjena iz rejne živali v Mašinega hišnega ljubljenčka. Nastopa kot tiha priča vsega dogajanja, njeno življenje, ki ga spremljamo od rojstva do smrti, pa v transverzalah sle bizarno korespondira s konfuznim svetom ljudi okoli nje. Avtor se obzirno, mestoma prikrito humorno, ponekod pa senzualno in metaforično, loteva opisov seksualno-čustvenih podvigov protagonistov, medtem ko živalske reproduktivne prakse, pogosto z lastnostmi posilstva, predstavlja na surovo realističen način. S tem izziva ustaljene in idealizirane predstave urbanega človeka o simbiotičnem kraljestvu živali. Pripovedne linije se medsebojno odsevajo na način, ki razkriva aktualne in deloma še vedno tabuizirane teme sodobnosti, kot so incest, kanibalizem in poligamija.

Roman se začenja z ekspozicijo klasične kriminalke, skrivnostno sceno uboja, ki jo spremljamo skozi zaslonko termografske kamere z izklopljenim zvokom. Ta scena, ki po kronologiji zgodbe spada na sam konec, začrta tematsko rdečo nit romana: čuveno spremešavanje nadčasnih tem ljubezni in smrti ter zavedanje o zakrnelem, toda navidezno neodpravljivem patriarhatu in njegovih kategorijah. Nemost in nedorečenost prizora, v katerem toplotni sij ločuje živo od neživega, bralca skorajda silita k nadaljnjemu branju, iskanju razlag enigmatične uverture.

“Gledalec preskoči z ene veje na drugo, višjo. Po kratkem ruvanju na tleh se moški znajde zgoraj. Okobal se usede nanjo in ji tišči zapestja k tlom. Skuša jo poljubiti, toda ona otepa z glavo in očitno začne kričati - iz ust ji letijo nekakšne iskre. (...) Roka po zraku opiše hiter žareč krog in se skoraj dotakne njene glave, to pa zadostuje, da se ženska končno umiri. (...) [l]eži nepremično, kot da bi bila mrtva, ampak to je seveda čisto nemogoče: mrtva je temno siva klopca, mrtva so temno siva tla, celo temno siva trava in drevje, nikakor pa ne more biti mrtev nekdo, ki v noči tako žari.”

Agni vsebuje niz literarnih referenc, dosledno skladnih s pripovednim tokom. V njem se javljajo Utva Čehova, Mag Johna Fowlesa in Flaubertova Gospa Bovary. Vlogo femme fatale, nepogrešljivega elementa ljubezenskih dram, privzema Mašina teta Brina, nestanovitna igralka, ki se zaplete v afero z Ivanom, možem svoje sestre dvojčice Katje, ujetnice monotonije družinske sreče na slovenskem podeželju. Dozdevno zgolj cuker motivika nosi v sebi premislek o kolateralni škodi prevar in laži. A to, da vedno nekdo najebe, smo prebrali že kdaj prej. Kraševčev roman bi lahko zavoljo tega kratko malo vrgli v koš kratkočasne literature, toda odsotnost moraliziranja in pretiranega estetiziranja vodi (našo) misel v drugo smer.

Smerokaz na poti je avtorjeva inovativna poetika, ki potujuje prežvečeni kompozicijski okvir in vsebino. S poudarjanjem različnih čutnih zaznav in z zavzemanjem nepričakovanih gledišč - kot je perspektiva živali - pripovedovalec živo in prepričljivo ubeseduje anarhijo gonov in strasti. Z vidika človeka elementarnejša živalska perspektiva se izkaže za uporabno sredstvo renovacije nemara že plesnive literarne niše. Postrgano plesen trivialnosti Kraševec pretvarja v penicilin izvirnosti, ki ga šopa v metabolizem literature v želji, da ciklično ponavljanje struktur, tem in motivov vsaj za hip preseka in literaturo ozdravi atavizma, ki vodi v kič. 

“Že ob mraku je zaslišala znane korake. (...) Prišla je človica in si začela s samcem izmenjevati nizke zvoke. Začutila je fluorescenčen vonj, ki je vel od nje in se ji takoj boleče zavrtal v nos. Med nosečnostjo je bila kdo ve zakaj še posebno občutljiva na vonje. Nekajkrat je prhnila in se umaknila v daljni kot, kamor je hodila na potrebo in kjer je bil domači rjavi vonj najgostejši. Skrila se je vanj. (...) Iz ust sta iztegnila jezika in se z njima prepletla, spoprijela, srdito in hlastno, kot da bi že dolgo čakala na ta spopad.” 

Kljub obilici predvidljivih zapletov in razpletov na ravni zgodbe bo bralec težko spregledal Kraševčevo igrivo jezikovno veščino, pri kateri se njegove bogate prevajalske izkušnje izkažejo za pisateljsko vajeništvo par excellence. Agni je poln živopisne leksike in nenavadnih besednih zvez, od ‘pofuklja’ do ‘pezdečega šprica’. Besedišče dodatno razgibavajo številni onomatopejski izrazi in medmeti, spregledati pa ne gre niti barvite in subtilne, vendar pomensko očitne metaforike in simbolike. V tem kontekstu si posebno omembo zasluži avtorjevo nenehno prispodobično driblanje naslova, saj sanskrtski izraz ‘agni’ pomeni ‘ogenj’. Povezljiva ognjena metaforika pali skoraj vedno.

Roman je v osnovi zastavljen retrospektivno, a se v praksi odvija linearno, čeprav ga tu in tam sekajo reminiscence posameznih likov. Ponekod je prehajanje med prej in pozneje komaj opazno, prav tako pa avtor vztrajno zabrisuje meje med realnostjo znotraj zgodbe in sanjami njenih protagonistov. Na ta način se Kraševec neprestano poigrava z bralčevimi pričakovanji in dosega nezanemarljivo močne učinke dezorientacije v sosledju, ki pa nikoli ne traja dlje kot nekaj vrstic. Z upogibanjem jezika na pravih mestih zvesto slika obscenosti in spodobje profanega življenja ter jih povzdiguje na raven romaneskne materije, ki neoporečno nagovarja sedanjo družbo.

“Šljac! Kaj? Nekdo jo je obliznil. Šljac, šljac … (...) Napela je vse sile in nazadnje le razprla veke, ki so bile z nečim zlepljene. (...) Kdo ve zakaj je bila mokra, še posebno spodaj. Hitro se je prijela za trebuh - si v redu? - in se zazrla v tolmun. V njem je nekaj plavalo, morda ribica, morda paglavec, a zagotovo nekaj živega.”