S patosom do smrti

S patosom do smrti

Recenzija izdelka

Zbirka izbranih pesmi Iz bliskov in ognja makedonskega pesnika Igorja Isakovskega je izšla leta 2011 pri KUD Apokalipsa. Leta 1970 v Skopju rojeni pesnik je tam tudi diplomiral, magistriral pa je v Budimpešti in se nato zopet vrnil domov, kjer je plodno ustvarjal, ustanovil založbo Blesok ter leta 2014 žal prezgodaj umrl. Izbor in prevod pesmi je opravila Namita Subiotto, profesorica makedonskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pesmi, ki so dejansko nastale iz bliskov in ognja, kot pravi pesnik, izražajo precej tradicionalističen pesniški horizont. Če privzamemo mnenje, da je literarno ustvarjanje v svojem bistvu ustvarjanje umetne resničnosti, potem lahko v umetni resničnosti Isakovskega prepoznamo tri poteze, ki so poeziji znane že od pamtiveka. Pesnikovo izlivanje čustev, njegov spopad s svetom in refleksija o samem sebi kot pesniku in smrtniku. 

V spremni besedi Subiotto zapiše, da je ljubezenska strast, ki necenzurirano bliska iz pesnika, silna in nezaustavljiva, kot vroča lava. In res je tako. Celotna zbirka bruha patos, navkljub siceršnji idejni večplastnosti in formalni raznolikosti posameznih pesmi. Kaže se kot iskanje izraza za ljubezen, drugod kot neizpolnjenost in strah, ponekod pa doseže svoj vrhunec – vsaj na videz – v čisti telesnosti spolne sle. Pogost je motiv kapelj in prelivanja ljubezenskega objekta z njimi, kar je troumna metafora čustev, sle in stihov, ki zagotavlja, da Eros v vseh svojih pojavnih oblikah ostaja – klasično, preklasično, pesniško – stična točka zbirke: »potopil sem se v njeno vlažnost / in v zvoku tisočletnega dežja / iskal pravo besedo za ljubezen« 

Ljubezenski objekt prehaja od muze preko objekta poželenja vse do podobe varnega zatočišča za orfejevsko dušo, ki je izčrpana od klasično romantičnih spopadov s svetom. Zatočišča ne najde ali ga najde le začasno, vse dokler ga prav tako romantična nestanovitnost ne pahne v ponovno iskanje. Toda pred čim beži? Pred lastnim besom, pomešanim z utrujenostjo, ki vre v njem kot rezultat soočenja z dvoličnostjo, topoumnostjo in koristoljubnostjo posameznikov, s katerimi je družba prenasičena. Njegovo mesto je brez pločnikov, z vse manj ljudmi in vse več nasilneži s facami iz tretjerazrednih akcijskih filmov, ki ne znajo niti svojih replik. Kaotično in nepravično okolje ga potiska v osamo svoje sobe, svojih misli, pijače in stihov, skratka v svojevrstno karanteno.

V pesmi In potem pijejo skupaj kavo zapiše, da skozi okno svoje sobe gleda na prav takšen blok, kakršen je ta, v katerem sam živi. Sovraži arhitekta, ki ga je naredil, sovraži sosedo, ki kriči in pretepa svoje otroke, sovraži nedeljski vonj po začimbah in hrup, ki ga spominja na hrup klavnice. Depresivni destruktivec se v istoimenski pesmi obrača vase kot v ogledalo, ki odseva poeziji predobro znano tragičnost in neizbežnost profanosti. Toda pesnikov izraz je tako dinamičen in raznolik, vezan ne vročino makedonskih poletij, da kljub idejni prežvečenosti morda res ne deluje osvežilno, zagotovo pa aromatično in resnično: »čeljust / se mi je zasukala navznoter / saj ni od zunanjosti / ostalo / nič // vsi me poznajo / in večina / me je videla / golega / včasih / mislim, da sem / mentalna striptizeta // prav mi je / ko pa se rad / prodajam / zastonj«.

Krožnost vračanja k ljubezenskemu objektu je avtomatizem njegove poezije, ki ga žene k pisanju, četudi brez rok: »ta ideja me očara / in obdelujem jo / do nezavesti. / kakšen bi bil šele kot ljubimec / če bi s penisom / udrihal po / pisalnem stroju!« Zatočišče kot bistveno prehoden prostor napoveduje neizbežno in bolečo ločitev. To dejstvo rojeva patetiko tiste vrste, ki je lastna vsem erotikom. Isakovski jo začini z pravšnjo mero vulgarnosti, ki jo dela berljivo in po svoje pomenljivo: »(...) najdem te v vsakem požirku / (...) ne sprašuj ali / me privlačiš: fukal bi te vsak dan. / tudi večkrat na dan, če bi imela srečo. // debele kaplje, iz mene, posute čez tvoje ustnice.« 

Isakovski, kot zapiše Subiotto, na brleč zaslon računalnika skozi vročo tipkovnico neumorno, iskreno in neposredno vpisuje svojo resnico. Toda bliski in ogenj, iz katerih njegova poezija izvira, bralca sicer lahko pritegnejo, vendar pa ga – tako kot ljubezenski objekt – ne zmorejo zadržati. Odtujenost pesnika ima moč odtujiti bralca, ki se noče ali ne zmore spustiti med velike besede, kamor ga pesnik kliče.  

V poeziji Igorja Isakovskega bralcu ne bo ušla nenavadna predstava bližine smrti. Od dovolj zgovornega naslova pesmi Devetnajst let v katerih kljub vsemu nisem umrl pa vse do pesmi Smrt z lasmi iz morske trave se zdi, kot da je smrt od pesnika vseskozi enako oddaljena – le streljaj. Tu prične njegov ponekod pretiran zanos postopoma usihati. Spremeni se v slutnjo, faktografsko podprto s pesnikovim iztekanjem življenja. Iz navade ali neminljive prevzetosti najde tudi smrt svojo nepresenetljivo metaforo - podprto z jezikovnim spolom - v ženski, kot da bi vse do svojega konca želel ostati zvest gonilu svoje ustvarjalnosti, ki mu vodnjak smrtnosti dela plitvejši in padec vanj manj boleč: »zadnje čase / večkrat pomislim, da bom umrl / kmalu. tiho. zato vsem pravim / da bom živel še najmanj petdeset let. // (...) smrt je lepotica s prodornimi očmi in / dlanmi, pretenkimi za moj okus. ima lase iz morske trave, / ima dotike iz alg. diši po ženski, ki sem jo vselej poznal.« 

Zbirka Iz bliskov in ognja v končni fazi prinaša idejo literature, ki poskuša osmišljati smrt in jo v neki oddaljenejši perspektivi premagovati. Ideja še zdaleč ni nova, vendar pa ostaja aktualna za vse tiste umetniške duše, ki še niso zapadle v ravnodušnost, zaradi katere bi si pognale metek skozi možgane. Sili v že nešteto premišljanje samega sebe, ki ne ponuja instant rešitev, vendar poraja pogosto spregledano upravičenje in vrednost bivanja vsakega od nas ter tako prinese vsaj nekaj notranjega miru, pa čeprav na račun že preživetega: »recikliram se v verzih / na novo se premišljam / a naj se še tako predano mislim / se nič pametnega ne domislim // (...) molčim kot snežinka preden pade na dlan / v tišini se iščem preden se s svetom stopim / smejim se v sebi smejim se skrivaj in skrivnostno / s teboj potujem vedno neviden // vedno upravičeno prisoten«. 

Recenzijo je napisal vajenec Marko.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness