Tole kritiko sem zavoljo osebne zgodovine dolžan ponotranjiti. Kritizirati delo Teofila Pančića je z moje strani namreč vedno bilo težko. Priznam, fanboy sem. Oziroma, fanboy sem bil. Zaradi tega bradatega bajsa sem lep čas redno hodil v Maxijevo trafiko kupovat Vreme, revijo, ki mi je v formativnih letih ob vsej osebnostni zmedenosti pomagala, skupaj s tedenskim teoretskim šamaranjem s strani profesorja Močnika, bolj kot svet razumeti samega sebe.

Končno sem razumel vso banalnost nasilne in perverzne kolektivne pripadnosti, nelogičnosti nekaterih kulturnih obrazcev, ki so se mi zdeli do takrat samo po sebi umevni, zakaj nas posiljevanje z utilitarizmom pokveči in razčloveči, et cetera.

Skratka, pomagal mi je samega sebe umestiti v kontekst. Pomagal mi je preseči sindrom malih razlik, kulturno ekskluzivnost, bazirano na etnični pripadnosti, pokazati svet. Predvsem pa z neprekosljivimi retoričnimi prijemi razkriti banalnost vsega, kar mi je privzgojeno.

Pa ne zato, ker bi bilo zgolj privzgojeno, ampak kot vodilo, da privzgojene vrednote niso obligatorne. Na neki točki mi je postalo jasno, da ni smrtni greh, če za 'svojega človeka' bolj sprejemam Coltrana kot Bregovića ali če se v Lizboni počutim bolj domače kakor v Ljubljani ali Beogradu, na primer. Zahvaljujoč Teofilu Pančiću in njemu podobnim izdajalcem domovine.

V tej luči mogoče ne bi bilo slabo, če bi knjiga, podobna Aleji Viktorja Bubnja, izšla kakšno desetletje nazaj. Torej, knjiga, ki ne bi bila samo štanc političnih kolumn in blatenja, kar je že umazano samo po sebi, ampak nekakšen potopis individualca, ki se v tem blatnem svinjaku ne znajde najbolje, a v poplavi norosti uspe obdržati razum v svoji totaliteti.

Tako se je, za moj okus sicer nekoliko prepozno, Nenad Rizvanović odločil nabrati Pančićeve precej osebne kratke zgodbe, kolumne, potopise in druge tekste, jih združiti v koherentno celoto in to celoto kasneje poimenovati Aleja Viktorja Bubnja.

Za tiste, ki ne vedo, Teofil Pančić, sicer srbskega rodu, je rojen v Skopju, mladost preživel v Zagrebu, v stanovanjskem bloku na aleji Viktorja Bubnja, od koder je leta '91 'prostovoljno' pobegnil v Srbijo. Njegovo življenje je zaznamovalo nekakšno interno jugoslovansko nomadstvo, saj se je družina Pančić zaradi narave očetove službe morala večkrat preseliti.

Pogosto menjavanje domačega okolja mu je bolj kot drugim otrokom ponudilo vpogled v raztegljivost nekaterih kulturnih obrazcev. Po preselitvi na Hrvaško, na primer, ne bo več govoril hiljada, ampak tisuća. Da bo stvar zanimivejša, tudi tamkajšnji Srbi ne bodo govorili hiljada, ampak tisuća. V mnogočem spominja na Kiševe zapise o lectu in vzorcih nacionalnih mitov.

Zbirka je pomembna, ker je za razliko od ostalega Pančićevega pisanja veliko bolj literarna in posledično kot celota stoji na popolnoma drugačen način kot na primer njegovo sicer prav tako leporečniško udrihanje po tranzicijski Srbiji devetdesetih let. Je intimnejša, čustvenejša in ponuja vpogled v tragično usodo vsakogar, ki se je odrekel mitingaški nacionalistični, kvazidemokratski folklori države, ki jo je razkroj načel v vsaki pori, od institucionalne do mentalitetne.

Ravno ta sprehod v literarno pa izpostavi dvojno težavo pri 'konzumiranju' tekstov Teofila Pančića. Avtor je sicer znan po precej jasnih stališčih, a se ni možno otresti občutka, da so tudi ta stališča nekako najbolje umeščena v zeitgeist devetdesetih let in da so v tem času tudi v veliki meri ostala, danes so pa v velikih težavah. Stališča izgubijo svojo ostrino, če se z njimi borite proti ultranacionalizmom in ultrapopulizmom devetdesetih let, ki so danes, vsem negativnim konotacijam navkljub, v Srbiji precej marginalen problem.

Kakor drugod (in Srbija tukaj ni nikakršna izjema), je težava predvsem v splošno sprejemljivih neokonzervativnih, včasih tudi mejno diktatorskih političnih prijemih populističnih voditeljev. Skratka, medtem ko se je volk uspel preobleči, Pančić sicer izpostavlja, da vseeno beseda teče o volku, a je način retoričnega obdelovanja te gmote, ki je, čeprav iz istega materiala, še vedno nekoliko predrugačena, precej passé. Z divjaštvom se do neke mere namreč lahko izborimo s smešenjem, s sofisticirano nacionalistično pošastjo se pa sulica samo odbija ob površino.

Tukaj pa imam težavo s tekstom. Pančić namreč dejansko ni tisto, kar mi mislimo, da je. V luči inertnosti njegovih tekstov se je odmaknil od časa, v katerem se nahaja, v veliki meri ga je že povozil, kar bo očitno šele v prihajajočih letih. Njegova progresivnost se pretvarja v semi-konformistično staro modrost, pisanje pa v obrt, kar pa vse samo po sebi ni nujno slabo. Samo brati ga po potrebno drugače.

Me je pa naučil pomembnega nauka: nikoli ne malikuj.