Stefan Chwin : Predsednikova žena

Stefan Chwin : Predsednikova žena

Recenzija dogodka
29. 11. 2012 - 13.00

Stefan Chwin  je uveljavljen poljski avtor romanov ter literarni kritik in zgodovinar. Njegovo literarno delo se pogosto navezuje na domače pribaltsko mesto Gdańsk, najbolj pa je poznan po svojem romanu Hanemann iz leta 1995, ki opisuje Gdańsk v obdobju 2. sv. vojne. Tokratnji molj pa se posveča delu, ki se oddalji od Gdańska, romanu Predsednikova žena, ki je letos v prevodu Jane Unuk izšel pri Cankarjevi založbi.

Predsednikova žena, delo, ki je sicer v originalu izšlo že leta 2005, je umeščeno v kar dva narativna okvirja. Povest snuje pacient ameriške psihiatrične bolnišnice, zapiske iz povesti pa naj bi, tako trdi v predgovoru k romanu, Chwin našel v kupu gradiv o pacientih, ki mu jih je bojda zaupal njegov znanec psihiater. Dvojna zavarovanost vsebine, skupaj z metafikcijskim koncem, ki vzbudi dvom v vse poprej napisano,  gradi osrednjo zgodbo o ženi predsednika Poljske, ki zaradi prevare moža pobegne od življenja dobrodelnosti v pastelnih kostimih in se naseli v nekakšni komuni, kjer se zaljubi v vodjo te sekte, t. i. Mojstra. Tega kasneje iz ljubezni želi rešiti ječe, zato z razstrelivom pod obleko odide na ameriško ambasado, od tam pa ni druge poti kot v kraj podoben Guantanamu, kjer dotično gospodično mučijo zato, da bi jim razkrila podrobnosti o Mojstru, ki je skušal javnosti razkriti ameriške umazane naftne posle.

Zgodba pa ni tako preprosta. Politična fikcija, ki se križa s satiro in je izjemno publicistična, posega po vsem, za kar se zdi, da leži na duši Chwinu, predvsem pa takšnega, o čemer se je pravzaprav pisalo v novicah med leti 2000 in 2005. Tu so poljski politični škandali, različne teorije zarote, teroristični napadi, debate o istospolno usmerjenih, pa Irak, Afganistan, pop ikone itd. Pričanja splošnih skrbi, obsesij in frustracij našega časa, postavljena pred ukrivljeno ogledalo karikature, povezujejo moralistični komentarji, ki se strnejo v nekakšno diagnozo celotne gmote sramu naše družbe.

Roman se bere hitro, vendar pa neštete polfilozofske digresije o takšnih in drugačnih civilizacijskih boleznih duha navkljub pikrosti na čase delujejo negotovo in prenasičeno. Glas, ki opozarja na pot zahodnega sveta, ne prinaša velikih odkritij in je v glašenju resnic pogosto naiven. Vendar pa besede pravzaprav niso avtorjeve; povečini prihajajo namreč iz ust psihiatričnega bolnika, ki svojo zgodbo plete v okviru zaukazanega pisanja kot terapije pri premagovanju travme. Njegov zdravnik namreč trdi, da »pisanje pomirja dušo, zdravi stare rane, pomaga, da spraviš samega sebe v red.« Morda si je terapevtskega učinka pisanja zaželel tudi Chwin - pisanja, ovitega v fikcijo, s katerim lahko prestopa določene okvirje, ki bi mu bili na straneh mainstreamovske publicistike verjetno postavljeni. Izjava, ki zagotavlja da »so vse osebe iz romana izmišljene in je vsakršna podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, le naključna« pa je zapisana celo v kolofon romana. 

Pri ovijanju v večplastno fikcijo se je zapletla Petra.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.