Slovenska lirika je prejšnje leto postala bogatejša še za eno pesniško zbirko Miklavža Komelja. Delo, naslovljeno Minima impossibilia, je izšlo v knjižni zbirki LUD Literatura Prišleki, kjer je Komelj izdal že dve zbirki.

Miklavž Komelj je pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar, ki je v svoji pesniški karieri izdal sedem zbirk, za katere je prejel nekaj nagrad. Med drugimi Veronikino, Jenkovo ter Prešernovo nagrado. Med njegova pomembnejša dela štejemo Orfične dokumente, ki so nastali po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele. Komelj pogosto predava o poeziji in umetnosti, o kateri objavlja tudi izčrpne članke. Njegovi pesniški začetki se osredotočajo na ljubezensko in metrično urejeno liriko, ki se naslanja na Petrarkov sonet. Kasneje je prestopil v nove oblike in prišel do točke, ko njegovo poezijo opisujemo kot filozofsko-estetično.

Tokratna pesniška zbirka obsega 91 pesmi različnih oblik in dolžin. Vsebinsko so si pesmi zelo podobne. Tematizirajo človekove eksistencialne probleme, ki nastanejo s strahom pred smrtjo. Tako se v večini pesmi pojavi tema, ki jo je najbolje predstaviti z naslednjim njegovim verzom: “Ne nekdo, ki se rodi in umre,/ampak nekdo, ki je večno živ in večno mrtev.” Vsebinsko zbirka usmerja k razmisleku o lastnem dojemanju smrti ter strahu, ki pride z zavedanjem o človekovi minljivosti.

Komelj se dotakne tudi dogodkov iz lastne preteklosti, v svoji pesmi v prozi Koncert na primer obiska koncerta, in pa mitoloških zgodb ter prerokb. Čeprav je zbirka dokaj obsežna, so pesmi med seboj izrazito povezane in se berejo kot ena sama dolga pesem. Nekatere so razdeljene v dva sklopa: Najti v kanjonu in Iz dnevnika nekoga, ki ni štel dni. Tiste, ki niso, pa imajo skupno rdečo nit. Tako ima bralec včasih občutek, da bere eno dolgo pesem, ki je razdeljena na sklope. Na primer, o človekovem obrazu beremo v kar treh zaporednih pesmih, ki zaradi istoznačne teme delujejo vzajemno. Zaradi svoje podobnosti sporočilo oddajo oziroma na bralca delujejo le, če so v zbirko vstavljene zaporedno.

Takšna neraznolika vsebina bi v neraznoliko zastavljeni formi lahko izzvenela in uničila ritem celote. A zbirka je posebna ravno v svoji formi, s katero se avtor očitno poigrava. Poskuša nove, bolj riskantne forme, v katere lahko umesti istoznačne tematike. Pesmi razkosa, raztegne, prepogiba in mečka, dokler ne postanejo nekaj popolnoma novega. Prva opazna poteza je vrivanje tujejezičnih verzov in citatov tujih avtorjev. Brez skrbi, vsi so pravilno citirani. Podobno sta pred njim naredila že Milan Jesih in Ana Pepelnik, ki je takoj na prvi strani svoje zbirke Pod vtisom bralcu sporočila, da je delo nastalo pod vtisom navedenih avtorjev, zato so pesmi v njeni zbirki tudi zelo podobne pesmim drugih avtorjev, na primer Šalamunovim. Komelj sicer ni tako radikalen. Čeprav večine tujih stavkov ne razumemo, pesmi kot take še vedno niso nerazumljive, kar priča o dobro premišljeni umestitvi teh verzov. Zanimiva je tudi pogosta raba oklepajev, ki verze razlagajo. Na primer, v eni od nenaslovljenih pesmi zapiše: “Papir so izumile ose.” ter v oklepaj doda: “Ne ljudje.” Čeprav je takšna izbira pisanja zanimiva, pa uniči mistiko in včasih tudi možnost lastne interpretacije, saj slednjo avtor poda v oklepajih.

Pesmi so po večini zapisane v vsem poznani, morda celo klasični, obliki. Vmes se znajdejo še pesmi v prozi in pa eno- in dvovrstičnice, med katerimi je zanimiva predvsem pesem, v kateri je zapisano le “lesk lusk”, haikuji ter v Kosovelovem slogu preurejeni verzi. Eksperimentiranje s formo je najbolj opazno v pesmi “Rosas danst rosas”, kjer avtor na šestih straneh ponavlja stavek: “Sto let vstajati s stola in padati nanj.” Najprej stavek enajstkrat zapiše na običajen način, nato ga razdeli v dva verza in zopet ponavlja, vmes se stavek razdeli na tri verze. Nato ga ponavlja v obliki, ki spominja na padanje besed, vmes pa ga vrine v prej omenjenih oklepajih. Na koncu se vrne v klasično verzno obliko in še zadnjič ponovi stavek, ki pa ga ne dokonča. Med retoričnimi figurami avtor največkrat uporabi enjambment, ki je element pesniškega jezika, pri katerem avtor stavka ne zaključi v verzu, v katerem ga je začel, ampak ga razpotegne v naslednjega. Lepši slovenski izraz za ta pojav bi bil “miselni prestop”.

Nazaj k zbirki. Slogovno je zbirka razčlenjena tako: začne se s ciklom enajstih pesmi Najti v kanjonu, ki je slogovno izredno zapleten in za razumevanje zahteva večkratno branje. Nato pa se vse skupaj sprosti in dobi svoj celosten ritem, pridobljen skozi skupno rdečo nit zbirke. Tik pred zaključkom pesmi postanejo slogovno zelo enostavne, nato pa začnejo prehajati v gostobesedne kose besedil. Čisto na koncu pa se zbirka ponovno sprosti, a poleti v abstrakcijo, s katero je začela.

V celoti je zbirka zanimiva novost na slovenskem trgu, a je izvirna le v svoji nekonsistentni formi. Kar se tiče vsebine, pa zbirka ne prepriča oziroma daje občutek, da je vsebina tokrat le medij, skozi katerega avtor raziskuje manipuliranje s formo. Obsežna zbirka tako deluje bolj kot delovna verzija med eksperimentiranjem in bi morda potrebovala filter, ki bi izločil nekatere s celoto nepovezane pesmi, ohranil pa tiste, v katerih sta izvirna forma in močna vsebina v harmoniji.

Za konec pa prisluhnimo pesmi IX. iz cikla Najti v kanjonu:

Zmaga se

zgodi v igri. Resnična

zmaga se vedno zgodi v neki igri.

Samo v igri.

Resnična zmaga se zgodi v resničnosti,

potem ko je resničnost

organizirana kot neka igra. Toda to

je najbolj krvavo.

“Zato me je bilo že kot otroka

groza žog.”

(Sacra rappresentazione)

“Zato me je bilo že kot otroka groza

odsekanih glav.”

V zbirko se je za vas potopil Benjamin Zajc.