Romaneskni prvenec Muanisa Sinanovića se začne s poglavjem Očetovo rojstvo, ki se stilsko opazno razlikuje od vseh sledečih, odsekano pa konča s stavkom: »Nato se je slišal pok.« Vse vmes, vključno z omenjenima naslovom prvega poglavja ter zadnjo vrstico, je Anastrofa; s spremnimi besedami Dinka Kreha: »retorična figura, ki temelji na inverziji običajnega ali pričakovanega besednega razreda, lahko pa je tudi antonim katastrofe« ... oziroma s citatom Sadie Plant in Nicka Landa: »Katastrofa je preteklost, ki se raztaplja. Anastrofa je prihodnost, ki se staplja.«

Poleg fine naslovne finte, ki ima vnaprej zvito opraviti z morebitno kritiško sodbo glede prvenčeve katastrofičnosti, gre v romanu za stapljajoče se prihodnje; bodoče, ki se stika ... za različice prihodnosti, ki prevzemajo lastnosti oziroma značilnosti druga druge - glede na oziroma v odnosu do mita očeta, bivše Juge in Balkana ... Osnovna premisa zgodbe je panslovanska podzemna železnica, ki se je posluži neimenovani, da bi se na bolšjaku v Beogradu srečal z nekdanjo, a zato nič manj usodno ljubeznijo iz literarnih krogov. Od Grosupljega do Plovdiva, underground »goljfiva kača«. Od otročka do očka in kontra, od velikega potenciala do smrtonosnega atentatorskega strela ... od velikega poka do Veliko hrupa za nič v iskanju izgubljenega bolj ali manj trdega ič-a.

Ič-a, ki pa ne označuje tako imenovanega »hišnega čefurja«, apropriacije tistih, kot piše v romanu Sinanović, ki so »knjige dojemali kot podaljšek otroškega udobja in srečnih dni, ko jim je mama pred spanjem brala pravljice ali ko so brali kakšne stripe in o tem udobju pisali vedno nove in nove obupne knjige« in je bil to »kriterij vedno novih in novih zapisov o književnosti«.

Sinanovićeva koncepcija literature, če že vlečemo vzporednice z razmerjem otroka in mame, je veliko prej »teater terorja«, o katerem je Melanie Klein »podala nepozabno sliko in v katerem je dojenček od svojega prvega leta življenja hkrati prizorišče, igralec in drama«. Materine prsi in njeno celotno telo kot nek izhodiščni teritorij »sta nasilno izpraznjena in razkosana, raztrgana na drobtinice oziroma hranljive delčke«, ki so »nekakšne strupene, preganjalske, eksplozivne in zastrupljajoče substance, ki od znotraj najedajo dojenčkovo telo in se nenehno obnavljajo v materinem telesu«. [...] Od mita očeta ne ostane drugega kot materinska »sveta« trojica: Oralnost, kanibalizem, analnost. OD-DO! Oziroma kot je zapisal Antonin Artaud: »Vse pisanje je svinjarija.«

Zato je metafikcijski Sinanović kot medigra med protagonistoma moškega in ženskega spola, če citiramo roman, »svinja« oziroma so »vsi lahko svinje«. Celotno materino telo lahko mislimo kot naslednji neologizem: OD-DOJKA: meja, obsojena na razmerje moje-tvoje oziroma naše-vaše, ki vse zastruplja. Čefurka, ki vse razčefuka. JoškA Joras – od pljunka na dilo do silikonke: od čebulne joške, ob kateri se brez push-up modrca človek zjoka, do tiste, ki spolzi iz rok kot vlažna žajfa, kot jo je nekoč nekje opisal Boris Cavazza ... V oziru na to je lahko vsak dojenček od-dojek, ki bo odrasel dorasel tako Orwellovemu Napoleonu kot tudi izrazu mame ulice za »To Protect and to Serve« policaja: pig ... pujs, prasec, ki ga kot pohlepnega oziroma požrešnega doživeto opiše resnični Alan Ford v vlogi Brick Topa iz milenijskega Snatcha Guya Ritchija...

»Nema tu« okostenelosti; Anastrofa vse stopi in spoji – »vse kosti v skupek krvi«, vroče krvi nedoločenega kriterija. Pustimo zdaj ta bolj ali manj asociativni tok, ki namiguje na »neskončni tok ogromne svinjske krače« iz Anti-Ojdipa; Anastrofa: švoh sto strani ter 13 poglavij, ki, na kar so me opozorili drugi recenzenti, spominjajo na stopnje oziroma misije videoigric žanra avanture oziroma role-playing games ... Bralec postaja Sinanovićeva »luknjičava avtobiografija«, cheesy kot svojčas obljubljena Švica in hkrati zares kot rana Iva Štandekerja; IQ, ki mu dokončno mero jemlje vsaka nova QR koda ali opomba ... Vloga kot »nekaj skrajno pretencioznega« …

Vsako poglavje je za bralca bodisi zaokrožena kratka zgodba bodisi romaneskna rdeča nit, s katero lahko na podlagi stopnje svoje bralske angažiranosti došije svoj lastni večji ali manjši žep na uniformo Sinanovićevega kiberpartizanstva. Kiberpartizani se ne bojujejo za nek teritorij, ampak vrzeli. Vrzel na primer pride do besede, ko Bojan Savić Ostojić svojo pesem naslovi Kosovel je Srbija ali ko se sredi Zagreba Dragotin Kette uporablja kot ulični naziv ketamina. Megla, ki jo sesa Ljubljana, staplja topole in lovske opazovalnice z barja in žerjave gradbišč Novega Beograda. Morda gre za mešanje megle, ampak to vrtenje bi lahko imelo velik potencial, »to postajanje bi lahko proizvajalo energijo ali misel ali kaj podobnega«. Stavčna palanka, »razpeta med vas in mesto«, je odpadni material prenovljene kopalnice sredi mresta, navdih, ob katerem Žabar zarepa: »Zapohan 'mam namest' nog ocvrte žabje krake, stop'm v lamb'r tatarske omake in se žrem, sam svoja delikatesa …

Sinanovićeva Anastrofa je odskočna deska za ljudi, ki se jim ne zdi na mestu, da bi začeli blebetati vse tisto, kar imajo že lep čas na koncu jezika – in se vztrajno grizejo vanj ... Ta roman je za vas! Kloaka družbenih omrežij pač dela, če pa namesto žlahtnega »nekega življenja«, ki mu sledi tropičje ..., do izraza vse preveč zlahka prihaja troopičje @@@, to je trolovsko afnanje, je morda edino pribežališče neke spodobne selekcije literatura? Nemara je rešitev »stereorama«, pesniški koncept, »zgrajen na umetnosti zrcaljenja«, ki ga ne bi bilo brez Mallarméjevega mimika, čigar poanta je posnemanje brez vsakršnega modela.

Anastrofa je metafikcija na metadonu; le vztrajni bralec bo zadevo zaključil s streznitvenim spominom na tisti prvi - taužent krat orgazem šus.

OCENA: OD-DOBRO