V središče, no, že na začetek Eksperimenta ciprske pisateljice Mirto Azine Hronidi sta postavljeni dve osebi: ženska in moški ter, kakorkoli sluzavo se to sliši, njuna ljubezen. S svojim eksperimentom - poskusom skupnega pisanja ‒ hočeta z osamitvijo v starem mlinu materializirati svoji notranjosti in svoj odnos. Ta poskus naj bi ju vodil do najvišjega ideala, soobstoja »nasprotnih« si dvojic v duhovni ljubezni, ki presega tisto vsakdanjo, prvinsko, animalistično telesno ljubezen.

Delo, ki je letos izšlo pri založbi Police Dubove v prevodu Lare Unuk in vseskozi drsi na meji med romanom in kratkimi zgodbami, je sodobna reinterpretacija mita o Erosu in Psihe, ki ga je prvi zapisal Apulej, hkrati pa se spogleduje s pripovedno zapuščino Tisoč in ene noči. Zavestno eksperimentiranje s formo romana in kratke zgodbe omogoča, da v delo ciprske pisateljice vstopamo skozi dva vhoda, a hkrati vsakič skozi poskus, ki si ga zastavita protagonista v prvi zgodbi oz. poglavju Eksperiment I. Nanizane zgodbe sledijo že pred samim prologom vzpostavljeni šabloni dramskih oseb. »Ona: Ženska, ki išče svoj jaz po principu »V meni veje severni piš, da bi postal človek popolne predanosti«, kot je zapisal Albert Camus, On: Moder moški, po sokratskem principu: Vem, da nič ne vem in Drugi, ki so »včasih protagonisti, včasih statisti«. Ob tej sicer zelo ohlapni, klišejski oznaki zadiši po tradicionalistični dualnosti in naivni romantični ideji dopolnjevanja ženskega in moškega pola, s katero so nekatere zgodbe tudi prežete, vendar to nelagodje postopoma z vsako zgodbo bledi. Zgodbe, ki se odpirajo skozi njun eksperiment, so že mogoče plod obeh, vendarle pa so zrežirane po Njenem scenariju, s čimer se odpre možnost nove kontekstualizacije simbolnega razmerja, ki ga v zahodni humanistični tradiciji vzpostavljata ženska in moški. 

Zgodbe oziroma poglavja vseskozi drsijo po mreži literarnoreferenčnega polja, na katerega namigujejo že vstopni citati izbranih literarnih del in njihove izpeljave, ki jih dopolnjujejo prehajanja v sanjska in nezavedna stanja. Izgrajujejo se v obliki dnevniškega zapisa, ki poglablja in razvezuje največkrat psihološko pogojeno stanje protagonistk posamičnih zgodb, ki je pravzaprav odsev Njenega in Njegovega stanja. Vsako od poglavij bi lahko povzeli kot nekakšno psihološko samoanalizo Nje iz začetne zgodbe Eksperiment I., ki prek pripovedovanja izrisuje zemljevid svoje psihologije, prek izmenjevanja in dopolnjevanja zgodb z Njim pa nenazadnje prihaja do razvozlanja svoje notranje resnice.

Prehajanja med vpisovanjem sanj v realno, med zavestnim in nezavednim, se v zgodbah vzpostavljajo vsakič znova. Ta dva pola se na zunanji formalni ravni zgodb ločujeta s preskoki med prvo- in tretjeosebno pripovedovalko ali pripovedovalcem. Neskončna plastičnost literature in pisanja omogoča Njej in Njemu, da lastno že doživeto izkušnjo stvarnosti preoblikujeta v stvarnost fiktivnih protagonistov, ki jih povezujeta z zapuščino grške mitologije ter filmi in literaturo avtorjev 20. stoletja, kot so Sylvia Plath, Ezra Pound, Bertolt Brecht in Paulo Coelho. Ona in včasih tudi On, vendar redkeje in vedno v navezavi na Njeno scenaristično podstat, se z vpisovanjem svojih čustev, izkušenj preteklosti in odnosov preko razpršenega referenčnega polja vpisujeta v fikcijo, ustvarjata eksperiment, ustvarjata svoj lasten mit. 

Prolog in epilog sta znotraj Eksperimenta zaokrožena z Borgesovim citatom »Kajti začetek književnosti je mit. In prav tako njen konec«, s katerim se vzpostavlja Njeno in Njegovo popotovanje v vzvode ustvarjanja literature, v polje, kjer sama hkrati kot mit obstajata in ga ustvarjata. Krik užitka ob vstopu in krik agonije ob izstopu se, ob klasični postmodernistični predpostavki »konca velikih zgodb«, zvežeta s koncem romana oziroma zadnjo zgodbo, poimenovano Eksperiment II., ki pa ne zaključuje ničesar, kajti vsak poskus, naj bo uspešen ali neuspešen, za sabo prinese neslutene posledice. 

Zavedanje grške antične zapuščine deluje tudi kot subtilen, komaj zaznaven »politični« kontekst, ki opominja na kompleksno družbeno–zgodovinsko realnost otoka na skrajnem vzhodnem robu Sredozemskega morja. Prek avtobiografske izkušnje študija medicine v Bonnu se v zgodbah Kako je Dimitrios nedotaknjen prišel iz peči, Naročilo in Skica skozi dojemanje antične zapuščine na katoliškem zahodu in ortodoksnem vzhodu odpira razlika med razvojem vzhodnega in zahodnega evropskega kulturnega območja. Zgodbi Izlet in Zlata ribica pa se subtilno dotikata dogodkov iz polpretekle ciprske zgodovine, ko sta v 70. letih prejšnjega stoletja življenja ljudi zaznamovali velikogrški nacionalizem in turška okupacija dela otoka. Margarita, eden izmed stranskih likov v zgodbi Zlata ribica, je na primer srce pozabila v okupirani hiši in nikoli ne zapusti psihiatrične bolnišnice ter ostaja nora, ker “naj navsezadnje ostane še kdo, ki se spominja okupiranih domov”.  

Čeprav je Eksperiment na eni strani posredno in na drugi neposredno prežet s tropom doseganja najvišje, duhovne ljubezni, se ga nizanje zgodb počasi osvobodi. Na njenem mestu se vzpostavi kartografski poskus izrisovanja človeške notranjosti oz. Njene notranjosti, Njenega dojemanja sveta in Njenega dojemanja razmerij – pa naj gre za odnos do moškega, odnos do neznancev, odnos do nadrejenih, odnos do družinske in nacionalne zgodovine ali nenazadnje odnos do same sebe. Vzpostavitev odnosa med Njo in Njim pa se na simbolni ravni izkazuje kot vzpostavljanje drugega pogleda oz. drugačnega vpogleda v samega sebe, na poti v eksperiment, ki predstavlja njeno lastno dojemanje, dojemanje sebe kot pisateljice in ustvarjalke eksperimenta in dojemanje nas kot bralk oz. bralcev, ki soustvarjamo fikcijsko realnost Njene notranjosti. Hibridna uporaba forme romana in kratke zgodbe pa vse to zgolj še utrjuje. Eksperiment Mirto Azine Hronidi bi lahko potemtakem označili za nadgradnjo dnevniške terapije, oplemeniteno s fikcijskimi izpeljavami in čarovnijo literature. 

Pisala je Kaja.