Tisto, ko si feministka, ker imaš karkoli povedati

Piše se leto 1960 in Danica Ručigaj kot prva ženska pesnica v Makedoniji, ki je izdala svojo knjigo, predstavnica prvega vala modernizma v Makedoniji in hčerka slovenskega očeta, izda svoj prvenec. Impresivno, a ne nujno feministično. Saj vem, saj vem. Umetnost ne obstaja v vakuumu. VSE JE V ZEITGEISTU. In občasno je že samo odpreti usta ali popisati papir dejanje upora. Pa vendar. Izpovedovanje ni vedno aktivizem, kaj šele revolucija. In feministka nisi samo zato, ker se prepoznaš kot ženska in potem pišeš o tem, kako si ženska. Verjetno se v tej poanti sploh ne kregam s pesnico. Verjetno se kregam samo z interpreti njene zapuščine v Makedoniji in z avtorico slovenskega prevoda zbirk Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra ter spremne besede, Majo Kovač. Pa brez zamere, to menda na RŠ-u radi počnemo. 

Danica Ručigaj piše o ljubezni. Nežni in vseobsegajoči, neškodljivi in uničujoči, resnični in takšni, ki ostane samo v glavi. Verze večinoma začenja z veliko začetnico, vejic ne upošteva, pike vsake toliko. Tu in tam kakšen koncept počasti z veliko začetnico, ko to ni dovolj, pa kakšno besedo kar celo zapiše z velikimi tiskanimi črkami. Nekatere pesmi naslavlja, drugih ne. Njen pesniški glas je večinoma očiščen balasta in morebitnih verzov, ki bi skalili atmosfero, njen verz osvobojen forme ali slovničnih zapovedi, pesniške podobe pa tematsko močno zaznamovane z naravo. 

In njen obstoj se zdi relacijski. S sogovorcem, moškim, seveda, ki ga v pesmih naslavlja. To ne pomeni, da ne sega po kar največji avtonomiji, ki jo v odnosu lahko pridobi. Vpliv znotraj razmerja je vzajemen in pesnica v podrejeni vlogi pogosto izpostavlja, kolikšno moč ima nad moškim v seksualnih interakcijah. Vseeno pa se zdi, da zunaj teh interakcij ne obstaja v čem drugem kot v hrepenenju in obžalovanju ter drugih čustvih, porojenih iz relacije.

Če vstopaš v to svetišče 

V katerem je ljubezen vera

Se pokloni

nam požuga napis še pred prvo pesmijo. RŠ-evci in RŠ-evke smo heretiki in se ne klanjamo vsakemu. Ampak naj ji bo. Avtorici je menda treba dati priložnost. Pokleknemo torej, čeravno čemerno. 

Vstopimo v dvojino. Prva pesem Predigra naznani, kar pozneje postane stalna praksa - žgečkljive besedne igre in naravni pojavi, kot so reke in bregovi, ki se mimogrede prevajajo v medsebojne odnose in subverzivne seksualne metafore. Pesnica se dosledno drži ljubezenske tematike, čeprav si v eni od pesmi, v kateri naslavlja ljubezen samo, si dovoli bogoskrunski lapsus in tudi sama nihilistično pribije: Nekdo si te je vseeno izmislil / Ljubezen. Vseskozi čuti in to čutenje osredinja okoli delov telesa, še posebej pri srcu so ji oči in prsti. Kdo mi je izpil te oči / Da te ne morem ugledati / V prostoru povzdignjenem s svetlobo. 

Ravno v tej sinhronizaciji čutil in pokrajine je pesničin glas najmočnejši. Osebnoizpovedna narava pesmi postane prepričljiva in ne pretirana ali patetična. Občutki preraščajo sami sebe in lastna poimenovanja. Namesto tega okolica postane podaljšek njenega telesa, preobraža se in nastaja pod istimi neizprosnimi pogoji čustvenih pretresov, kot se preliva in drugači tudi njeno telo: 

Mravljinci skozi moje telo 
Se vijejo kot plamen 
Zadnji krč po umirjenosti 
Me zapušča. 
Postajam plameneč jezik. 
Oči se mi bodo razlile 
Nimam jih kam ujeti. 
Ko grem ven me telo 
Zleplja z zrakom 
Ne morem hoditi 
Zrak je okamenel. 

Glas pa se spremeni v tistih pesmih, zaradi katerih so jo okronali za feministko. Močni telesnosti in osebnemu izkustvu narave se pridružijo biološko esencialistični sklepi. V pesmi z naslovom Ženska pove: Zemlja sem. / Dih svoj prinesi / Kot topel južni veter / Izpila bom tvojo pomlad / Da me oplodi. 

Ponotranjenje družbeno predpisane vloge je mestoma tolikšno, da bi lahko ob najmanjšem namigu siceršnje ironije v pesniški zbirki skoraj sklepali, da gre za norčevanje iz družbenih pričakovanj. Na tvoja močna pleča / So obesili ogromen križ / Ki ga nosiš in mi ga kažeš / Kot zavezo. / Tvoj križ / Je moja moč. / Mene so blagoslovili / Da bom pridna / Da bom ženska.

A ironije ni najti in hočeš nočeš se mora bralka sprijazniti, da je kot vernica vstopila v eno zelo zeitgeistovsko patriarhalno cerkev ljubezni. Postavila se bom kot potka / Na katero se bodo lepili / Tvoji koraki / In čakala bom, čakala bom / Da se boš sklonil od utrujenosti / Jaz nimam kam iti.

Maja Kovač v spremni besedi namigne, da bi se preplet narave in seksualne subverzivnosti v povezavi z ženskim glasom Danice Ručigaj lahko prekrival z izhodišči ekofeminizma. Ekologije razen splošne naklonjenosti naravi ni opaziti, a še pomembneje je, da dotična pesniška zbirka sploh ni feministična in se takšna niti ne trudi biti. Trudi se biti jasno artikulirano, biološko in družbeno ženska, kar pa kot vrstni pridevnik s časom zlahka zastara in postane skoraj revizionistično ali pa vsaj konservativno. Kitenje z novodobnimi progresivnimi oznakami ji zato bolj škodi kot koristi. Ker tiste bolj osebnoizpovedne in manj univerzalistično zapovedujoče pesmi večinoma niti niso švoh, no.