Trgovec s tobakom se ozira k modelu bildungsromana, se križa s pikaresko ter ironizira, posnema, celo popravlja postopke in vsebine künstlerromana, kot ga je povrglo 18. stoletje, ki je priznavalo izjemni položaj genija-ustvarjalca. Roman lahko mirno pospravimo v isti predal s Kandidom, Tristramom Shandyjem in Tomom Jonesom; velja za njihovo postmoderno nadaljevanje, ki v obsežni, močno razplasteni zgodbi h konceptu identitete podaja učinkovit, nadvse duhovit in zabaven komentar.

Najbolj nehvaležna naloga literarnega kritika ali recenzenta je govoriti o postmodernizmu, o katerem sodobni bralec ve že skoraj vse. Poznamo diagnoze, anamneze in simptomatiko postmodernizma s postmoderno vred. Svoje znanje o postmodernizmu bomo zato tu zapakirali zgolj v nekaj učinkovitih in jedrnatih sintagem, ki naj povzamejo prav tisto, kar vsi že dolgo vemo.

Postmodernizem je literarnozgodovinski odlomek, ki ga v stroki izmenično imenujejo tok ali gibanje. Naslanja se na ideje relativnosti in arbitrarnosti ter na postopke metafikcije in medbesedilnosti. Spaja visoko z nizkim - pornografijo z elegijo – in nikoli ne izpusti priložnosti, da ne bi ironiziral, potrdil, nasprotoval ali pa obrekoval predhodne, torej lastne literarne zgodovine. Razvil in osnoval se je ob boku postmoderne, ki je (bila) jako zamotana postaja človeškega duhovnega, kulturnega, družbenega in političnega življenja.

Nekje pred najmočnejšo erupcijo postmodernističnega ustvarjanja stoji zajeten roman Trgovec s tobakom ameriškega pisatelja Johna Bartha - očeta, botra in varuške trde ameriške metafikcije. Roman je bil izdan leta 1960 in obeležuje Barthovo odkritje nove literarne paradigme. Navdihuje se pri istoimenski poemi angleškega pesnika Ebenezerja Cooka, ki je bival ob prelomu 18. stoletja, v času, ko je razsvetljenstvo že želo stare ljudi in porajalo nove subjekte.

Barth v središče epske satirične vizije Trgovca s tobakom postavi kar samega Ebenezerja Cooka. Ta je v romanu neroden dolgin brez posebnih talentov, ki mu je usoda namenila premožnega krušnega očeta, nekaj let izobrazbe na ugledni univerzi in kar je ključno, naslov pesniškega lavreata angleške kolonije Maryland. To za glavnega junaka pomeni, da z nalogom lorda Baltimorskega Charlesa Calverta odpotuje v Maryland in o tej sporni deželi spiše privzdignjeno pesnitev. Eben svojo pesniško ambicijo, ki jo v domačem Londonu spremljajo iluzorne predstave o prestižni vsebini in formi pesniškega staža, opremi še z zaobljubo večnega devištva. Zgolj kot devičnik bi namreč lahko izčrpal svojo muzo.

Za poeta in devičnika Ebna Cooka je po pravilu postmodernistične narative, ki je polna digresij, motenj in vloženih zgodb, prihod v zveličani Maryland stroga deziluzija: Maryland je umazana provinca, ki jo pestijo korupcija, politične spletke, nasilje, umazanija, prostitucija in podobne nemoralnosti. Devičnik nazadnje namesto vzvišenega epa resničnosti nekoč obljubljene dežele Maryland servira trpko satiro.

Trgovec s tobakom se ozira k modelu bildungsromana, se križa s pikaresko ter ironizira, posnema, celo popravlja postopke in vsebine künstlerromana, kot ga je povrglo 18. stoletje, ki je priznavalo izjemni položaj genija-ustvarjalca. Roman lahko mirno pospravimo v isti predal s Kandidom, Tristramom Shandyjem in Tomom Jonesom; velja za njihovo postmoderno nadaljevanje, ki v obsežni, močno razplasteni zgodbi h konceptu identitete podaja učinkovit, nadvse duhovit in zabaven komentar.

Poglaviten parameter Ebnove deziluzije je dejstvo, ki ga z vso težo in prednostmi občutimo sodobni subjekti: identiteta ni fiksen nabor vlog in lastnosti, ni in ne more biti statična. Identitete ne prevzamemo z odločitvijo, temveč skozi naključje. Da je prejkone obnovljivi vir, Barth prikazuje z likom Ebnovega iznajdljivega in zvitega prijatelja Burlingama, ki vsebino in predikate svoje identitete poljubno napolnjuje in zamenjuje. Služi kot dokaz, da je identiteta nekonsistentna serija ponavljanj, ki se spiralno vijejo okoli nekega navideznega središča. Biti „poet in devičnik“, predan prostitutki Joan Toast dlje kot zmeren interval časa, je pač nemogoče in ne ustreza resničnosti.

Trgovec s tobakom je odličen zagovornik, če ne celo predstavnik kontingence. Njegov glavni junak je takšen, pa bi lahko bil popolnoma drugačen – na njem samem in na bralcu je, da to sprevidita. Kljub temu, da roman v sodobnost zarezuje skoraj filozofsko, pa je kot dober predstavnik postmodernizma odprt za več različnih branj, dopušča torej niveliranje. Zmore namreč to, kar zmorejo le največji sodobni romani, realnost razkazuje tako, da se vsak posamezen bralec do nje lahko poljubno opredeli.