Tudi nadloga je od Bóga
V kulturni redakciji smo za tokratno kosilo snedle Pogovore z Bogom avtorice Eve Mahkovic. Založba No! Press, ki obratuje pod uredniško taktirko Mance G. Renko, je knjigo oktobra letos izdala v vratolomni nakladi 1200 izvodov, eden od njih pa je pripotoval celo na naše uredništvo. Na tnalu je torej tretja knjiga Eve Mahkovic, me pa smo enkrat za spremembo med prvimi na kraju zločina.
Roman je tržen kot avtofikcija, osredotočena na, tako Air Beletrina, »prebijanje skozi lastno telesnost«. Ukvarjanje s telesnostjo pa kaj hitro zasenči pisanje o požaru, ki se je na božični večer zgodil v družinski hiši Mahkovicevih. Slutnjo o tem smo zveste sledilke Instagram profila @mahkoviceva dobile ob objavah, ki so jih lep čas krasile podobe sajastih okraskov in napol stopljenih dizajnerskih kosov. Roman, ki z rdečo nitjo vročine že od samega začetka napeljuje nanj, se hitro razvije v predelovanje travme požara, ki v vseh pogledih zasenči abstraktneje zastavljen začetek. Vrhunec pripovednega loka predstavlja prav popis dogodkov na večer 25. decembra 2024. Požar je pisanje preusmeril tudi v resničnem življenju, saj so Pogovori z Bogom začeli nastajati že nekoliko prej.
Ko zapiše, »dogodek bi rada samo izpisala iz sebe,« se zdi, kot da pripovedovalka prvič ne piše več, ker móra, ampak ker móre. Kar sledi, je stvaren, navzven obrnjen pregled dogodka požara in njegovih posledic, kar je za sicer introspektivno avtorico precej nenavadno. Premisleke o telesu, katolištvu in družbi prekine izrazito zunanji občutek vročine na licu, ko se v dnevni sobi vname novoletna jelka. V veliko bolj strnjenem slogu in sredi osebnega doživljanja, ki bralki ob branju daje skorajšnji občutek voajerstva, se iz pepela v Pogovorih z Bogom rodi nova, konkretnejša in neposrednejša Eva Mahkovic.
Pogovori z Bogom so zagotovo oranžna ovca v sicer rožnati družini preostalega avtoričinega proznega opusa. Tretja knjiga po Na tak dan najbolj trpi mastercard in odmevnem avtofikcijskem romanu Toxic pa ne izstopa zgolj po barvi platnice. V romanu smo priča slovesu od nekaterih slogovnih in vsebinskih posebnosti, za katere smo bile do sedaj prepričane, da so ključni sestavni del literarnega glasu Eve Mahkovic. Tako so v ognju ostali kalki iz angleščine, dobesedni angleški navedki in celo avtoričina najljubša aviatorka, o kateri protislovno zapiše: »Potem se spomnim, da v Pogovorih z Bogom ne bo nobenih referenc na Taylor Swift«.
Obravnavana knjiga pa v primerjavi z ostalimi ne izstopa le slogovno. Prvič vidimo, da se Eva Mahkovic – v svojem slogu, seveda – dotakne nekaterih bolj političnih tem. Omenja »globalno ekološko katastrofo«, ob tem pa ne pozabi pojasniti: »Seveda sem preveč sebična, da bi na ekološko katastrofo mislila, če ta ne bi neposredno vplivala … name osebno.« Tu lahko na slovenskem knjižnem trgu Pogovore z Bogom ločimo od kakšne druge avtofikcije, ki to res ni. Tam avtorji na stotine strani zapolnijo z zapisi o sebi, nato pa se spomnijo, da so vendarle del družbe, in nekam stlačijo še svoj nadvse čustven odziv na kakšno perečo problematiko.
Naša prvoosebna pripovedovalka pa groteskne téme odkrito izrablja za dosego svojih v glavnem estetskih ciljev. To se vidi tako v odnosu do podnebnih sprememb kot tudi v poglavju z naslovom »To je dejanje pietete«, kjer govori o veselju, ki ga občuti, ko na ulici najde mrtvo žival. Tudi to ni povsem nepovezano z avtoričinim dejanskim življenjem, saj razna ptičja trupla pridno objavlja na Instagram, koncentracija teh objav pa je tako visoka, da se sledilka zna vprašati, ali ptičev Eva ne pobija kar sama. V poglavju zapiše: »enkrat imam srečo in najdem nedotaknjenega vrabca, ki s skrčenimi nožicami leži na boku na asfaltu«. Sledi opis pogrebne storitve, ki jo subjektka opravi za vrabca – déne ga namreč v škatlo, to pa vrže v smetnjak. Poglavje se dotakne odnosa do smrti, ki pa ni videti kot kaj tragičnega, ampak bolj kot nekaj, kar ustreza estetiki romana.
Ni skrivnost, da Eva Mahkovic piše o sebi, tudi to ne, da piše pretežno o sebi in da se na aktualnopolitično dogajanje ne ozira ali se nanj ozira kvečjemu znotraj meja lastnega udobja. Kot že omenjeno, pa je roman na spletni strani založbe ožigosan s trendovsko oznako avtofikcija, o kateri smo na kulturni redakciji že veliko pisale. Citat Alenke Ambrož jo definira kot »polaščanje lastne fiktivnosti, pri kateri subjekt sodeluje, jo razkriva in dela uporabno«. S tem pa avtofiktivnost Pogovorov z Bogom postavlja pod vprašaj. Je prav vsako pisanje o sebi res tudi avtofikcija ali določenim delom, med njimi tudi Pogovorom z Bogom in Toxic bolj pritiče oznaka avtofiksacija? Za več vas vabimo k poslušanju oddaje Nekaj zabeležk o avto
fikciji sodelavke Nastje.
Nekoliko se lahko zamislimo tudi ob samem naslovu knjige. Beseda Pogovori namreč namiguje na nekakšen dialog z Bogom. V romanu je resda večkrat nagovorjen, a se zanj izkaže, da je bad texter. »Celo Bog me je pustil na seen,« potoži pripovedovalka. Morda bi morali govoriti bolj o Nagovorih Boga? Seveda pa prisotnost oziroma odsotnost Boga ni edini element katoliške motivike v romanu. Ta se pojavlja pomešana med ostale možganske smeti, ki jih je, na videz naključno, naplavilo na papir Pogovorov z Bogom. Pripovedovalkin zdaj že značilno širok kulturni spomin tudi tukaj združuje na videz nezdružljive elemente visokega literarnega kanona s popularno kulturo. Tako lahko na istih straneh beremo o Katici iz Heilbronna Heinricha von Kleista, svetopisemsko zgodbo o sveti Neži, roman Ni je več avtorice Gillian Flynn in ameriško nadaljevanko Beli lotos. Njihove bolj ali manj posrečene navezave na introspekcijo tako skoraj že ustvarjajo vtis toka misli in prav zares delujejo kot naključne naplavine na plažo pripovedovalkine zavesti.
Čeprav bi se prebujene novinarke nišnih medijev, kot je Radio Študent, rade zgražale nad neomajno malomeščanskostjo Pogovorov z Bogom, pa ne moremo mimo dejstva, da so knjige Eve Mahkovic enostavno zabavne in jih je težko odložiti, tako ob ranljivih osebnih zapisih kot ob ciničnih predelavah svetopisemskih zgodb. Avtorici je že tretjič uspelo pridobiti našo pozornost, pa čeprav v stilu prometne nesreče; ne moreš pogledati stran.
Dodaj komentar
Komentiraj