Vznemirljiva zadovoljstva, tista, ki jih prikladno poenostavljeno in naivno imenujemo »sreča«, niso edinstvena. Varljiva enkratnost nas prevara takrat, ko se avtoerotično čudimo protislovnemu spektru lastnih čustev. »Želja je medij, ki vodi v pekel« zapiše avtorica Nataša Velikonja v svoji novi pesniški zbirki Prostor sred križišč. V njej pripoveduje, kako obstojneje ljubimo. Pripoveduje o odporu in potrebi po pisanju, o odmiku od dvoličnih skupnosti. Kritizira in izpoveduje tako, da si leze pod kožo in pri tem gleda »naravnost stran« ali pa naravnost v njene oči – »izvor vsega tega neznosnega kaosa«. Z vsakim trepetom trepalnic se v tveganju, imenovanem izpopolnjena, vzajemna ljubezen, ponavljajo eni in isti prizori. Pa vendar noben prizor ne bo več takšen, kot ga doživljava midve, v tem prekinjenem trenutku – prostoru sred križišč.

»[…] ona se na svojem stolu nagiba k meni,

k mojemu obrazu, ustnicam,

ki bodo naslednjo sekundo

govorile, poljubljale,

in te male enote,

milimetri, sekunde,

niso razdalje,

možnosti so,

prihodnosti, tako blizu.«

V sedmih poglavjih pesniške zbirke se »prihodnosti« ne odcepijo popolnoma od prvega seva negotovih, naklonjenih pogledov dveh ljubimk na kavi. V spremstvu medlo varnega kajenja, sramežljivih nasmehov in drznih slučajnih dotikov se poljubljava tako pogosto, kot se le da – izrecno z besedami. Nataša Velikonja jih tako nalezljivo poustvari, da se kot bralka s tovrstnimi deklamacijskimi prizori brez filmske akcije razneženo zadovoljim. Pesnica z zanjo značilnim nepretencioznim pripovednim slogom le delno demistificira postajanje v ljubezni. Ob njem dobivam občutek, da poslušam ljubimkino samoumevno opisovanje dneva na zmenku.

Kdaj in kako smo z nekom skupaj, imata mnogo odtenkov, čeravno je njihov skupni motiv združevalen in – v skladu s pesničinim naštevanjem stanj, tesnob in opravkov – povsem običajen. Tovrstna neuporabna naštevanja določajo ritem branja. Pred vsako pesmijo na kratko zajamem sapo, saj se stavki in povedi pregibajo skozi več verzov, nemalokrat do konca pesmi. Če se medtem ustavim, zveni, kot da bi se ustrašila besed. Pisanje Nataše Velikonja sestoji iz bistroumnega kopánja po sebi, zatorej piše z motnjami, upočasnitvami in duhovitim čudenjem. V prvoosebni izpovedi ostaja stroga do lastne pozicije in toksično-odvisnega vpliva okolice nanjo. Morda prav zaradi natančnega opazovanja in nežne rabe vsakdanjega jezika tečejo pesmi gibljivo in gladko kot v selektivno prepustni membrani. V Prostoru sred križišč je prestopanje pragov med notranjostjo in zunanjostjo začrtano, tako kot pesničin položaj čuteče homoseksualke, ki »noče z razumevanjem blažiti, kar ji razumevanje zavrača«.

Med čakanjem ‒ tem in onim, med valovi tesnobnih napadov in jeznimi izbruhi ‒ čisti svoje življenje navideznega sveta, ljubezni brez sledi, brezpredmetnih diskusij, »strahu lenih ljudi velikih želja in malih prigod«. V osrednjih sklopih zbirke pesnica z večplastnim nezadovoljstvom intelektualne delavke obračunava sama s seboj. Njena politično-kulturna opredelitev sredi milenijskega kaosa zavrača nečimrnost skupnosti, ki je, tako pravi, ustvarjena z namenom, da zadosti vsemu človeškemu – našemu – pohlepu, predvsem pa se v njej bližina dela na zalogo. Slači vse, kar se ji zdi navidezno, našemljeno. Ne prenaša požrešnosti in lažne vedrine, zatorej išče prostor osame ali ljubezni, kjer ji bo skupnost, čez čas, morda spet postala dragocena.

V zbirki se izpovedni lik postopoma uravnoveša: zavestno izključena iz družbe in zatopljena vase tiči v preteklosti in si laže, a le za toliko trenutkov, da v samoti skadi cigareto. V času ljubljenja so vse sile notri, v »zakajenem udobnem lokalu«, usmerjene v izčrpavajoča, a izpopolnjujoča dejanja ljubezni. Z umirjenim, toda ažurnim prehajanjem med opazovalko in sokrivko izziva zaščitniške bogove zmontiranih romantičnih prihajanj in ostajanj skupaj – pri tem pa ne ustvarja ničesar neznanega. Pesmi sestavljajo fraze in formule, ki jih ljubimki nenehno vrtita sem in tja ter nam vsake toliko pustita, da začutimo njun varni prostor. »[…] človek se deli, se loči,/ šele takrat nastane,/ pred tem ni nič.«

Avtorica je označila pesmi le v zaključnem indeksu, in sicer s prvimi verzi. Brez naslovov se bralki vsaka stran odpira kot zaključen fragment. Kot intimni gradnik za poustvarjanje partikularnega občutka zaljubljencev. V pesmi o potrebi, da se diskusije nadaljujejo, kot se nadaljujejo tudi pesmi v zbirki, izpostavljamo tolažbo, ki jo frustrirane ljubimke iščemo v Fragmentih ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa. Njuno križišče oziroma ključ je trenutek rehabilitacije, ki je močna v obeh, sicer strukturno različnih pristopih k pisanju o ljubezni. Bolj kot literarno primerjavo se zdi vredno vsebinsko izpostaviti potrebo po ponovnem usposabljanju za »biti skupaj«. Ne piše o njej – o ljubezni, temveč v njej in z njo, ki se kaže kot nenadomestljiva posledica tveganja.

Ob dramaturgiji in že omenjenem sproščenem pripovednem stilu, ki na trenutke spominja na resen samogovor, razbiramo še tretji vir krožeče lahkotnosti. Podobe zbirke: mesta, urbane sredine, filma, v katerem se dogajajo svojevrstne rehabilitacije. Ko si mesto neizprosno podarimo na najmanj sebičen način, si lahko ustvarjamo najine prostore sredi ulic in križišč. Kruto si jih izposodimo in jih branimo, da jih lahko čim dlje negujemo za prihajajoče like, ki smo jih nežno povabili vanje. Obdajajo nas označbe in omejitve, nekakšna čudna varnost, ki se nikoli ne kosa z našo ustvarjalno ne-edinstvenostjo. Ko osebi prideta skupaj, v svoj prostor privajanja ne spuščata dolgočasnih žurov, scenskih vsiljivcev, niti dežurnih firbčnežev.

Redko beremo prepričljiva pričevanja o počasnem vzajemnem zaljubljanju, ki odsevajo takšno pomirjenost – skoraj banalno bi rekli: zadovoljstvo brez hrepenenja po happy endu. Začetna bojazen, da se ljubezenske zgodbe končajo, ko osebi prideta skupaj, se v zadnjem sklopu z naslovom V eksilu razvije v nepričakovan uporniški optimizem.

»in kljubujem slovesu,

da je ljubezen kljubovanje,

da kljubovanje ni osama,

da ljubezen ni osama,

ljubezen ni osama.«