Javier Marías zmore doseči razmeroma redko kombinacijo tvornih in trpnih literarnih elementov: aktivna angažiranost bralca narašča premo sorazmerno s stagnacijo protagonista. Maríasov zadnji roman prinaša vse pričakovane besedilne virtuoznosti, pridružuje pa se jim pomemben zasuk pisateljeve romanopisne poetike – sprememba pripovednega očišča v žensko.

Ženska pripovedovalka je zagledana v par, ki ga vsak dan opazuje med zajtrkom. Moža umorijo. Žena žaluje. Pripovedovalka sočustvuje in medtem spozna moževega prijatelja. Zaljubi se vanj. On je zaljubljen v vdovo. Marías do sem porabi skoraj dvesto strani, do štiristo pa pride takole: pripovedovalka sliši, česar ne bi smela, potem pa je soočena z alternativno resnico o slišanem, ki pa ji ne more popolnoma verjeti. Vsak teh enosmernih zaljubljencev, vdova, prijatelj in pripovedovalka, vztraja na svojem stališču in vsa tri so med seboj nekompatibilna. In dovolj diskretna: zadeve se uredijo, še celo tiste, ki zadevajo srca.

Bolečina vedno traja dlje, pravi Marías v nekakšnem idejnem smislu naracije, kot so jo bližnji pripravljeni prenašati. A vsaka bolečina neizogibno izzveni, in čeprav nasilno izpraznjen, prostor v srcu nikoli ne ostane prazen. Naključje je samo vrsta prebiranja, razpoznavanja dogodkov. Čeprav je cilj pomemben, je tisto, kar zares šteje, morje možnosti, ki vodijo do istega cilja. In umor je včasih samo umor, nič več.

Zgodba se skratka zapleta vase in ne iz sebe. Avtor protagonistko postavi v vsega štiri, pet prizorov, iz katerih potem vleče nepreštevne možnosti kombinacij, načinov interpretacij, različnih mnenj – pri čemer se izogiba totalni resnici. Kako stvari v resnici so, ga ne zanima. Še najbližje izraženemu mnenju pride z izborom drugih literarnih besedil, ki služijo za spodbujevalce ali katalizatorje dogajanja. Literarne podloge romana tudi tokrat prihajajo visoko s seznama Maríasovih bralnih preferenc: Macbeth, ki je tako ali tako stalnica v njegovih besedilih, pa Balzacov Polkovnik Chabert in Mušketirji. Pravi, da ima rad knjige, ki za sabo puščajo resonanco, ki razsvetlijo popolnoma drugačen način življenja. In kot pove s Faulknerjevo metaforo, vžigalica sredi noči ne razsvetli polja, ampak temo na tistem polju. In vloga vžigalice na polju je po njegovem vloga literature. Še posebej vloga literature v njegovih delih, lahko dodamo.

Intertekstualnost pa poleg dodatne osvetlitve dogajanja zavzame še drugo pomembno funkcijo. Izbere strateško ključne odlomke, ki pa so pogosto besedno dvoumni in jih lahko bere dekonstrukcijsko oziroma v filozofski maniri –ker je literarna pač ni vajena. Besede obenem skrivajo v sebi vsaj nepojasnjen moment, če ne popolnega paradoksa. Iz teh besedilnih prilik izhaja nekaj ključnih narativnih potez Maríasovega pisanja, tako tehničnih kot vsebinskih. Tudi v Zaljubljenostih tako predeluje motive umora, materinske ljubezni in naključja, na primer.

To počne v izjemno dolgih povedih, ki zahtevajo polnega bralca pri polni koncentraciji, če hoče zajeti vsako nianso povedanega. In tudi razlikovati, katera izmed oseb pove kaj, če smo že pri tem, pri čemer kakšen korektorski spodrsljaj tu in tam ni ravno v pomoč. Končni učinek je široka, počasna reka s spolzko nabrežino in kupom različnih predmetov, ki plavajo v njej. Lahko pač prebereš reko, lahko pa se lotiš tudi vsega, kar je odnesla s sabo.

Po vsem povedanem je morda odveč to ponavljati, ampak zaradi temeljite avtorjeve nazorsko romaneskne naravnanosti je res posebno, da najdemo v romanu žensko glavno osebo. Ta ne samo pripoveduje zgodbo, ampak tudi pripoveduje o in namesto vseh moških, ki v romanu sodelujejo. Za Paris Review pred nekaj leti pa je Marias na primer izjavil, kako absolutno ga preseneča, da se neki pisatelji odločijo napisati roman iz ženske perspektive. Ali obratno, seveda. In to presenečenje zanj ni nujno pozitivno. Obenem pripomni, da so ženske v njegovih romanih vedno nekako v ozadju in da jih gleda skozi moške oči. Da tako v romanih zaradi verjetnosti zgodbe preprosto mora biti, ker ga v to sili nujna subjektivnost njegovega moškega pogleda na svet. Morda pa si je samo zaželel nekaj kratkočasja; glede na to, kar pove o sebi, je precej neobsesiven pisec in od tod morda nenadna potreba po spremembi.

Pravzaprav je glede na to, kar pove o sebi, povsem neobsesiven ali pa zgolj obsesiven, kaj pa vem. Poseduje dve skoraj identični stanovanji v istem mestu, eno opremljeno s temnim, drugo z identičnim belim pohištvom. Nima telefona in nikoli ne dela z računalnikom. Ima svojo uradno spletno stran, ki je še nikoli ni videl. Tudi čisto pravi monarh je: od literarnega kolega je podedoval naslov kralja antilskega otoka Redonda. In še nekaj drugih kapricastih posebnosti je, ki ga tudi z vidika življenjskega sloga delajo enega posebnežev na literarni sceni, vrednega superzvezdniškega statusa, ki ga uživa v Španiji. Zaljubljenosti so njegov četrti roman, ki ga lahko beremo v slovenščini.