»ZLATE RAZMAKNJENOSTI VRZELI

VIDNE SO ZELENE PUŠČAVE

V SANJAH SO O NJIH BO ŠLA BESEDA

NEGIBNE GAGATNE PTICE

OROŽJE LEŽI NA SONCU

ZVOK POJOČIH GLASOV

UMRLE UMRLE UMRLE«

S temi verzi vstopimo v svet Gverilk, v roman francoske pisateljice in filozofinje Monique Wittig, ki je v prevodu Suzane Koncut nedavno izšel pri založbi Škuc. Že s prvo stranjo so naša pričakovanja postavljena na preizkušnjo, kajti ob besedi roman smo pričakovale na poglavja členjeno prozno delo. Že zgolj ob listanju Gverilk postane jasno, da je Wittig za naša šablonska pričakovanja prav malo mar. Pred nami se odstira delo, ki se bere kot hibrid epa in poezije. Zapisi tretjeosebne pripovedovalke so vedno v prozi, kadar pa spregovori ena izmed gverilk, se pogosto izrazi s pesmijo v verzu. Takšno menjavanje pripovednega načina ustvarja precej nenaraven slog, ki nas distancira od zapisanega in izzove premisleke o vsebini. Gverilke moramo prebirati počasi in zbrano, kajti pripoved sprva ne nudi jasnega vstopa – šele s časom lahko posamezne niti povežemo v razumljivo celoto.

»TO KAR JIH DOLOČA

KOT KIKLOPSKO OKO,

NJIHOVO EDINO IME,

OZEJA BALKIDA SARA NIKEJA

JOLA KORA SABINA DANIELA

GLASWINTHA EDNA JOŽEFA«

One so gverilke. Živijo na obrobju Amazonije, podnevi si pripovedujejo zgodbe, pojejo in plešejo, ponoči spijo v  skalnatih izdolbinah ali visečih mrežah iz palminih listov. O njihovem življenju težko govorimo z gotovostjo, saj se vselej izmikajo vsakršni konsistenci, strukturi ali redu. Živijo na avtonomnem območju, kjer nam, pripadnicam zahodne kulture, dobro poznan družbeni red nima nobene veljave. Gverilke se namreč ne poročajo, ne sanjarijo o družini, niti se ne razvrščajo v hierarhije.

Kako je nastal njihov svet, nikoli zares ne izvemo. Tudi gverilke o svoji preteklosti ne vedo prav veliko, zavedajo se le, da je bila v začetku izbojevana velika vojna. O njej pričajo redki zapisi v velikem registru – knjigi, ki jo občasno prebirajo na glas. Vsaka gverilka poseduje tudi svoj črni zvežčič – feminarij. Vanj so zapisani miti, slovarska besedila in delčki zgodovine. Poznavanje in razumevanje preteklosti pa se z branjem izkaže kot manj pomembno – da bi lažje razumeli razliko med nam poznano družbo in skupnostjo gverilk, se roman na zgodovino zgolj naslanja.

Z vsako stranjo se premikamo skozi besedilo, ki prevprašuje samoumevnosti življenja v naši družbi. »Pravijo, da morajo pretrgati vezi, ki jih povezujejo z mrtvo kulturo,« zapiše Wittig. Gverilke omenjene vezi načenjajo preko izmišljanja nove ali variiranja stare mitologije, recimo zgodbe o izvornem grehu. Évo, ki okusi sadež spoznanja in je za kazen izgnana iz raja, nadomesti temnopolta ženska, ki ji na glavi namesto las rastejo tisočere kače. V pisanem vrtu okuša sadeže in sprašuje Orfeja, kačo z vrha glave, kako bo prepoznala pravi sad. Tukaj kača zavzame vlogo modreca, ki ženske ne speljuje na stranpoti, temveč ji svetuje in pomaga doseči spoznanje, ki ga na koncu nihče ne kaznuje. 

Nova mitologija pa za osvoboditev iz spon preteklosti ne zadošča – potrebno je prevetriti tudi jezik. Ker so ženske, so nekoč obstajale zgolj v telesu, torej v sferi narave. Jezik je bil sredstvo, s katerim so si jih prisvajali drugi – v patriarhalni družbi predvsem moški. Svoje zgodovinske podrejenosti se, kot beremo, gverilke dobro zavedajo: »Pravijo, držali so te stran od vsega, postavljali, ohranjali, vzpostavljali so te kot bistveno razliko. /…/ v svojih razpravljanjih so si te po mili volji jemali prisvajali podrejali te posiljevali poniževali /…/ tisto, kar so v svojih razpravljanjih izpostavili kot bistveno razliko, so biološke različice.« Zato so si prisvajale jezik, da bi bil ustreznejši in bi z njim upravljale same. »Pravijo, da morajo samo izumiti izraze, ki bi jih opisovali, ne da bi se, kot je v navadi, opirali na herbarije in bestiarije. /…/ Pravijo, da so vse te oblike značilne za zastareli jezik.«

Neukročenost gverilk se prenese tudi v avtoričin jezik, ki se ne podreja slovničnim pravilom. Wittig z izpuščanjem ločil ustvarja svojstven ritem, ki posebej izstopa ob kopičenju besed. Ko zapiše »uničujoči zanos srdite poglede nasršene lase« in ob naštevanju izpusti vejico, dobimo občutek, da so vse zapisane besede združene v eno. 

Morda se na tej točki sprašujete, kakšno mesto je v družbi gverilk odrejeno moškim. Ti se pojavijo šele proti koncu romana, in sicer takrat, ko nastopi nova vojna. V njej so moški sprva  nasprotniki. Če smo do tega trenutka še mislile, da se Wittig povsem izogiba binarnosti spolov, nas bi tu utegnila nekoliko razočarati. Metafora vojne med spoloma se nam danes zdi že izrabljena, vojaški žargon pa pri ustvarjanju nehierarhične družbe kontraintuitiven. A ne smemo soditi prehitro. Če razumemo roman kot projekt iskanja svobode in novogradnje temeljev družbe, je konflikt v izhodišču neizogiben. 

Na pomisleke o vzdrževanju heteronormativne razlike Wittig odgovarja tako:  »Pravijo, zelo grešno si je predstavljati, da bom jaz, ženska napadalno govorila proti moškim. Moramo pa zaplesati v krogu, nekaj popolnoma novega in z nogo v ritmu udarjati po zemlji.« Motiv vojne služi zgolj ilustraciji nastalih razmer, njen namen ni vzpostavitev dveh nasprotujočih si taborov – slednja pritičeta preteklosti. Ob vzniku avtonomne skupnosti, ki v temeljih pretrese vse neprevprašane družbene danosti, se razlika zgolj zaostri, kar pa ne pomeni, da je nepremostljiva. 

Sčasoma v skupnost vstopijo tudi moški, vendar zgolj tisti, ki se odpovejo statusu quo. Da se lahko pridružijo gverilkam, morajo razumeti svojo družbeno pozicijo znotraj patriarhata, jo premisliti in se odreči vzvodom moči. Ko odvržejo bojno opremo, se gverilke zberejo na velikem slavju. Ob izbojevani vojni in sklenjenem premiru obudijo spomin na vse pretekle zmage in preminule rojakinje. »In takrat smo zapele žalno koračnico, počasen, otožen, a vendar zmagoslaven napev,« sklene Wittig in nas prepusti sanjarjenju o nadaljevanju. 

Gverilke so v izvirniku izšle leta 1969, torej v času velikega vrenja družbenih gibanj. To je, poleg udejstvovanja v prvi lezbični skupini v Franciji in gibanju za osvoboditev žensk, znatno zaznamovalo avtoričino delo. Če razumemo aktivizem kot direktno akcijo za uresničitev utopične vizije sveta, so Gverilke njegova literarna manifestacija. S preoblikovanjem mitologije, jezika in nenazadnje tudi družbenih norm razkrivajo silnice, ki usmerjajo naša življenja. Ker prepletajo motive iz več kultur širom sveta, brišejo rasne, spolne in razredne razlike. Pri tem nikdar ne zaidejo v moraliziranje, kajti polne so nekaznovanih ekscesov. Tako brez pretenzije, da slikajo idealni svet, odpirajo misel o svobodi. Slednja je bila nedvomno cilj vseh družbenih gibanj v času avtoričinega ustvarjanja. Marsikatero med njimi pa je ščasoma žal pozabilo na samorefleksijo in podleglo bodisi lastnim antagonizmom bodisi zunanjim pritiskom.

Tukaj velja opozoriti na past, da bi tudi Gverilke v svojem zanosu pozabile na samorefleksijo. Na to pomisli tudi Wittig, ko zapiše: »Pravijo, da ne želijo postati ujetnice svoje lastne ideologije.« Z njimi premišljujemo tudi bralke, ki nam je ideja o svobodni družbi ravno toliko pomembna, kot je bila ob izidu romana. V vsem tem času patriarhat ni popustil, zgolj spremenil je svoje pojavne oblike. Za razliko od gverilk nad nami še vedno bdi teža zgodovinske navlake, ki skuša utemeljevati obstoječi družbeni red, ga ohranjati kot nedotakljivo in samoumevno dejstvo. Zato se roman še vedno bere kot utopija. Kako bi se lahko izvile iz nasilja, ki ga izvaja patriarhalna družba, moramo premisliti same. Gverilke zgolj kličejo dan, ko bo ob sončnem vzhodu svet pripadal nam. 

Med gverilke je stopila vajenka Hana. Po krajšem glasbenem premoru sledi pogovor o delu avtorice Monique Witting s pesnico in sociologinjo Natašo Velikonjo.

Fotografija: Škuc