Izbor iz sodobne romunske kratke proze bralcu pusti vtis, da v njihovi deželi živijo z občutkom za cinizem izjemno obdarjeni ljudje, najsi gre za protagoniste ali pisce same. Poleg tega se znajo aktivno norčevati iz sebe, ne da bi jih pri tem moralo skrbeti, da jih ne bi jemali resno. Ker resno jih je pač treba jemati. Obvladajo svoj posel, tako protagonisti kot pisci sami.

Dvaindvajset zgodb je, napisane so bile v letih med 1990 in 2010. Izbor je odličen, kolikor se to da zatrditi brez vpogleda v celotno nabirko literarnega materiala. Kriterij utemeljujeta zanimiva in koherentna bralna izkušnja ter občutek celote, ki ga zbirka tvori, ne da bi pri tem kazala prevelike ambicije do vzpostavljanja skupnih potez in izpostavljanja usmeritev. Zelo uspešno pripravljen teren skratka za posamezne literarne vigilance in mutacije, in za to, da skupe poteze poiščemo iz in namesto zbirke same. 

Zgodbe so treh vrst. Najbolj vpadljive so zaporedne vinjete, če jih lahko mimogrede frivolno poimenujemo za označevalne potrebe, ki sučejo življenja na videz naključnih izbrancev iz sosednjega bloka. Romunija ima teh očitno v izobilju – zgodbe le še potrjujejo arogantna in cinična sumničenja, ki so jih zanetili romunski filmi. Vinjete niti niso zgodbe, ampak zgolj opisujejo, kaj kdo dela, na primer, kako je komu ime in kako je kdo videti. Pri takšnem ugotavljanju se tudi ustavijo, pred vzročno posledično logiko se dobro ubranijo. Te zgodbe so zelo vpadljive, ker nudijo dober vpogled v Romunsko tranzicijsko obdobje in opisujejo nenavadnosti, ki so v sodobnem svetu bolj kot ne redkost.

Druga vrsta zgodb so takšne z deus ex machina efektom, z nekim bav bav, ki se subjektivizira in prevzame nadzor nad dogajanjem. Tak primer je veter, ki ga sliši nek moški in popolnoma prevzame njegov vsakdan, ali pa petelin, kikirikajoč v bloku, ki sosedom odpira glave, namišljena nenadna telesna mršavost prav tako, ali pa protagonistove fotografije, ki se nenadzorovano in brez navedenega vzroka začnejo pojavljati po okolici. Ti opisi niso groteskni in v svoji formi ne izdajajo nobenega presenečenja nad tem, kako stvari v svetu stojijo, lahko rečemo, da gre za res golo fenomenološki literarni pojav.

Tretja vrsta zgodb v antologiji so končno prave zgodbe, takšne s protagonistom in, uh, kakšno olajšanje, z akcijo! Imajo zasnutek, spletejo okoliščine, potem pa ... se še malo ukvarjajo z okoliščinami, navedejo dejstvo ali dve in sklenejo zaključiti. Zapletov ni. Presenečenj ni. Preobratov ni. Dobro, v skrajni sili lahko najdemo minimalne vzorce, ki od daleč spominjajo na korekten narativni zaplet. Te zgodbe so molju od izpostavljenih primerkov v antologiji najljubše. Morda rahlo spominjajo na pisanje Vincenta Velle ali pa Stefana Bennija. Brutalno poštene so v sodobni urbani mitologiji, ki jo tematizirajo, tako preproste, da sploh niso literatura, ampak morda navadni anonimni dnevniški zapis. Vsak bi jih znal zapisati. Tako na primer, kot bi vsak lahko znal risati kot Marc Chagall, ha ha ha. Ukvarjajo se z življenjem nekega buldožerista, na primer, ali pa s tovarišico iz osnovne šole, ki je svojega učenca prelisičila za mesto v vrsti za banane, in še drugimi dogodki.

Antologija je do tu popolnoma orientirana na vsebino – zgodbe so pisane v preprostem in neizumetničenem jeziku, njihova sporočilnost je zelo jasna. Zelo zrela dela so to, čustveno in intelektualno umirjena, ne čutijo nobene potrebe po velikem moralnem zaključku, po etični notici, ki naj kot motto slovesno zaključi avtorjevo mnenje o gnili romunski družbi ... Ki ni gnila, jasno, ali pa tudi je, ni pomembno, ker avtorji ustvarjajo spoznanje v občutkih, ne v dejstvih. Ja, socialni realizem z amputirano vrednostno funkcijo, to so romunske zgodbe.

Vsa pravkar izpostavljena vsebina ima dva formalna kontrapunkta. Najprej ameriško metafikcijo na romunski način v obliki domače naloge, ki jo neki otrok napiše v devetih različicah. Kot drugo zgodbo avtorja, ki svojo ljubezen do jutranjega spanca (torej svojega weltanschauunga) metaforizira skozi zahodnoevropsko izkušnjo treh sorojakov. Prvi primer je zapozneli postmodernizem, ki to zaradi romunskih okoliščin verjetno ne more biti. Drugi je značilni, tokrat urbano magični literarni imprint Filipa Floriana, njegovi precej izvirni literarni pristopi so že bili hvaljeni na molovem jedilniku.

Nikakor ne moremo vedeti, kot že omenjeno, ali je izbor romunskih zgodb reprezentančen ali ne, vsekakor daje vtis o res kvalitetni literarni akciji tam vzhodno od Balkana. Zelo se veselimo nadaljevanj. V prevodu Aleša Mustarja je izbor romunske kratke proze izdala založba Sodobnost International. Fino.