Žiga Valetič. Publicist, kritik, scenarist. Če bi se opisal sam, bi sodeč po zbirki Smeh in smrt, ki smo jo vzeli pod drobnogled zaradi namenov recenzije, verjetno napisal še marsikaj. Ampak začnimo na začetku.

Za Žigo Valetiča Smrt in smeh nista novi temi, pravzaprav se je ravno s samomorom ukvarjal celo v svojem do sedaj edinem albumskem stripovskem delu – Gugalnici, ki ga je po njegovem scenariju narisal Gašper Rus. In tudi v tej zbirki ne boste dobili ničesar novega. Smrt in smeh je zgolj ponatis Valetičevih člankov, antologija, ki bi jo bilo pred izdajo morda vredno še enkrat dobro premisliti.

Medtem ko je avtor v zbirko člankov, ki ji ne bomo rekli knjiga, sicer posejal nekatere bombice, jih po drugi strani ni dodatno razdelal. Prav tu se pojavi glavni problem. Vsak sorazmerno reden bralec tiskovine Pogledi je Valetičeve članke v zadnjih letih lahko že prebral. Kljub temu da so v lani izdani zbirki tudi članki, ki se ponašajo z letnico 2009, se je avtor zbirke raje odločil zgolj za ponatis in kljub šestim dodatnim letom razmisleka za nobeno dodatno refleksijo.

Nadaljujmo še malo z vsebinsko tematiko. V zbirki Smeh in smrt se Valetič dotakne zanimivih tem, kot je na primer smešnost političnih karikatur, za katerih argumente mu ni bilo treba vrtati ravno globoko v cev za toplo vodo. Namesto v samem izviru ali katerih njegovih odtokih, ki bi znali biti glede na nastavke prav burni, se je raje ustavil pri prvi čistilni napravi in članek malodane končal s tezo, da je tako ali tako vse odvisno od točke gledišča. Če je vse relativno, še ni nujno, da je relevantno, še manj pa znanstveno, zagotovo pa je poljudno. O tem ni dvoma.

Od ostalih odstopa tudi poglavje o morilskem napadu na satirično revijo Charlie Hebdo januarja lani. V celoti je napisano iz njegovih statusov na Facebooku, kjer refleksija deluje celo nekako uspešno, ker so objave kronološko razvrščene in lahko sledimo spremembam v pridobivanju informacij in podobnem. Težko pa se je znebiti občutka, da nas avtor s tem degradira, ko nas kot bralca zbirke izpostavlja zgolj skopim objavam na Facebooku, kljub temu da je njegovo mnenje očitno močno in nekako razdelano. Vseeno se sprašujemo, ali o temi, ki je odprla toliko vprašanj, ni mogoče povedati ničesar bolj intrigantnega, kot so čustveno zaznamovani posti, objavljeni v afektu tedanjega nepredvidljivega trenutka. Delno se je tega zavedal tudi Valetič sam in nam na koncu poglavja ponudil žal skorajda zanemarljiv epilog.

V še enem razdelku o humorju, ki mimogrede zajema 26 od 32 člankov zbirke Smeh in smrt, lahko preberemo enega redkih neobjavljenih esejev. Vendar nas že na začetku nekako odvrne s podnaslovom: Zmerno dolgočasno o tem kaj ljudje zbirajo – ki je le prvi v vrsti samopodcenjujočih naslovov, ki res ne vabijo k nadaljnjemu branju. Ker smo se branja tudi tega vseeno lotili, smo ugotovili, da je tema tega, po pisateljevem mnenju najdolgočasnejšega poglavja, v resnici ena bolj zanimivih.

Iz pisatelja, ki je napisal knjigo o smehu, veje veliko cinizma. Neizdani esej ima še enega “Samota” na svoji grbi. Poleg samopodcenjevanja naletimo tudi na brezsramno samopromocijo. Nekako mu oprostimo izpovedovanje svojih sanj o hiši humorja - ideja naj se le širi - recenziranja lastnega stripa, intervjuja samega sebe in ostalih podobnosti, ki se v zbirki kar vrstijo, pa pač ne moremo. Sploh ne v tako velikem obsegu. Predstavljajte si, da pisatelj ne odkrije navzkrižja interesov medtem, ko recenzira strip, za katerega je pisal scenarij, nato pa še recenzijo po objavi v revialnem tisku objavi še v lastni knjigi? Zanimiva je vsaj izbira rdeče niti. Neobjavljeni esej ali Žigov osebni dnevnik zbiranja slovenske humorne kratke proze, kot smo ga poimenovali ljubkovalno, se na primer raje oprime dolgega gobezdanja o problemih financ in površni metodologiji, namesto da bi se na primer oprl na tezo Bena Lewisa, da je evropski socializem propadel zaradi ljudskih šal na račun sistema. Kar je daleč najbolj zanimiv del tega eseja.

Ob branju zbirke se ob revijalnih tekstih sicer odpre marsikatero vprašanje, vendar bolj o sami zbirki kot o vsebini člankov, ki na trenutke spominjajo na kakšno avgustovsko poletno noč in roje Perzeid. Znano pa je, da ti utrinki na poti do trdne zemlje pod našimi nogami ponavadi enostavno – crknejo. Zakaj je Valetič skoraj polovico zbirke namenil že objavljenim recenzijam predstav, filmov ali knjig? Namesto da bi iz njih izvlekel najboljše ideje, je objavil kar celotne članke, ki so zaradi neaktualnosti danes že preživeti ali zgolj delno smiselni. Ker avtor predvideva poznavanje trenutnih dogodkov, se veliko konteksta izgubi. Da sploh ne izgubljamo besed o tistih, ki namesto glavnih tem izpostavljajo samo vsebino in so bolj opisni kot analitični, iz katerih zato izvemo še manj.

Kaj je tako motečega pri Valetičevem lastnem almanahu člankov? Najbolj berljivi so poljudni članki iz Pogledov, ki imajo ravno ta manko, da se komaj začnejo razvijati, navržejo par informacij, še kakšno znano ime in se nato hitro končajo. »Kaj točno je avtor hotel povedati« s svojim seznamom vrhuncev humorja in seznamom brez pravega ključa izbranih stripov, pa naj se sprašujejo pri kakšni uri slovenščine.

Žiga Valetič je sodeč po napisanem v zbirki Smeh in smrt še najbolj ukoreninjen v pisanju o televizijskih nadaljevankah in samomoru. Tako pri teh kot vseh ostalih poglavjih pa se na trenutke zanimive primere in dobri uvidi izgubijo v množici vsakdanjih informacij, ki se kot morska trava med cvetenjem vztrajno nadležno zadržujejo v plitvini in nam onemogočajo dostop do celotne širine morja, kaj šele njegove globine. Tisto, kar bi ta zbirka sicer lahko dodala trenutnemu kanonu, ji je bilo s tako rekoč kopijami člankov odvzeto. Namesto da bi format knjige izkoristil, je tako širok in velik prostor skorajda zlorabil. Njegovo znanje gre zlahka mimo nas, ko med eseji naletimo na tweet recenzije in ocenjevanje z zvezdicami, ki morda, kot je že enkrat, v kakšni reviji povsem funkcioniralo.

Ne nazadnje, kot smo že omenili, kako glede humorja in njegovih ocen zaupati človeku, ki tega humorja nikjer ne pokaže, kaj šele da bi samo smešnost vsaj delno utemeljil? Še eno vprašanje prav tako ne more mimo nas. Čemu naslov Smeh in smrt? Manj kot 20 odstotkov te zbirke je namenjenih smrti. Si res zasluži svoj del v naslovu, glede na to, da se ukvarja le s samomorom in ne ostalimi temami? Ali si je želel Valetič nick-caveovsko zgraditi lasten muzej in podati oris lastnega dela v kolažu člankov, tako da je pač vključil vse kar je kdaj napisal?

P. S.: Upamo, da je Valetič svoj humor v praksi uporabil v delu intervjuja, v katerem navaja, da se ima za ne-navadnega moškega. Ker tako kot lik v njegovi knjigi – tudi on lika.