Dublineska - še en roman v vrsti, ki v začetku vsaj na videz obdeluje tematiko prihajajoče kataklizme smrti papirne knjige, z njo pa visoke literature kot take. Preden odmahnete z roko, pa si poglejmo, o čem bo tekla beseda.

Dublineska je roman izjemno produktivnega španskega pisatelja Enriqueja Vile-Matasa, ki je sicer izšel že leta 2010, pri nas pa ga v lanskem prevodu lahko beremo v programu založbe Beletrina. Osrednji lik romana je Samuel Riba, predčasno upokojeni melanholični založnik, ki je približno istočasno zapustil založniški posel in opustil pitje alkoholnih pijač. Riba, ki med svoje največje neuspehe šteje dejstvo, da mu navkljub bogatemu katalogu ni uspelo najti oziroma odkriti »tistega« genialnega pisatelja, analizira stanje družbe, tiska in založništva, v procesu pa se odloči, da bo dobo tiskane knjige, ki jim pravi galaksija Gutenberg, enostavno pokopal ob Bloomsdayu na dublinskem pokopališču, na istem pokopališču, kjer v Uliksesu Jamesa Joycea pokopljejo Paddyja Dignama.

Odločen je, da bo naredil »angleški preskok«, še bolje anglofoni preskok, kjer iz območja vpliva francoske literature in literarne teorije stopi v manj domače in bolj neudobno »angleško« polje. Po raznih peripetijah na koncu umre še izmuzljivi genialni avtor, mladenič, podoben mlademu Beckettu, za katerega sploh ni jasno, ali dejansko piše.

Mnogi bralci nekako pričakujemo, da bomo lahko knjigo brali s ključem, enim pojmom, trdnim idejnim konceptom, ki bo navidezno razpršenost spisanega gradiva povzel v koherenten snop. Pričakujemo, da bo tako roman do neke mere orientiran navzven, izven samega sebe. Da bo na videz nepovezane dele lahko združil v smiselno celoto. Da se bo besedilo trudilo biti bolestno relevantno, biti duh časa, kot nekakšen protest samonanašalnosti ali pa hermetičnosti preteklih dveh desetletij. Glede na knjižno produkcijo, ki se trudi enostavno pokljukati vse, o čemer je treba govoriti, pa pri Dublineski pride do odstopanja, ki pa glede na opus avtorja ni presenetljivo.

Tudi opis in nastavek Dublineske zvenita relevantno. Letu 2010, ki z razmahom elektronskih in »oblačnih« storitev ponuja popolnoma drugačen način konzumacije vsebin, povsem primerna in predvsem primerno fobična. Obča mesta dekonstrukcije in postmodernizma so skupaj z realnim, otipljivim tehnološkim univerzumom privedla do navidezne prelomnice v glavah in založniški poslovni realiteti, po kateri niti sami ne vemo, v kakšni meri bo za »medij 20. stoletja«, ki je knjiga, treba urediti pogreb in enostavno kreniti naprej.

Ampak ne. Dublineska ni roman o založništvu, ni roman o krizi in ni nostalgično onaniranje. Takšna občutja so samo ploščad, s katere se lansira notranje občutje človeka, ki je v jeseni življenja. Kolikor se Riba trudi sebe postaviti kot zaključek neke dobe, toliko bolj očitno je, da gre za povsem naravno in pričakovano uvelost. Tekst je torej obrnjen globoko navznoter, sam vase, z občasnimi streli v druge diskurze, v druge svetove, kjer pa takoj postane izmuzljiv.

Na primer: ravno ko mislimo, kako bo usahli založnik zelo resnobno z okusnim patosom počasi pokopal celotno dobo tiska, nam literarni junak pove, da bo to storil parodično, s čimer nam izbriše horizont pričakovanja, ki ga bralec gradi do te točke. S podobnimi primeri je prekvašen celoten roman.

Čeprav gre za tretjeosebnega pripovedovalca, se ta s količino prebranih strani sorazmerno staplja z ostarelim založnikom. Tretjeosebni pripovedovalec je očitno sam Riba, Vila-Matas mojstrsko lirizira, subjektivizira roman z glasom, ki ponavadi že iz tehničnega vidika, distance, ki jo ustvari s protagonistom, ni prva izbira. Poleg tega pa je ta glas vedno komplementaren literaturi, ki prežema trenutno tematiko, vpliv v romanu. Tako se tok misli iz relativne koherence z začetka vedno bolj premika v zmedo, polifonijo, mogoče tudi kakofonijo misli, kot bi od treznega prehajal k pijanemu, vedno bolj transcendentnemu in tudi vedno bolj izpahnjenemu iz vseh stimulansov recimo temu realnega okolja. Z vse večjim vplivom otoških modernistov tudi samo besedilo Dublineske začnejo prevevati postopki, značilni za ta kronotop.

Poleg tega je besedilo citatno zelo bogato, a nezanesljivo. Nikoli ne vemo, ali so navedeni citati sploh resnični, še manj pa, koliko so pomembni za celoto. Referenc je ogromno, tako filmskih kot literarnih, in Dublineska je res velik hipertekst.

Množica slojev naredi branje zahtevno, a resnično zanimivo, saj je paradoksalno roman o notranjem občutju in miselni zmešnjavi človeka, ki ni založnik, ampak personificira založništvo kot stran spletne enciklopedije, bogata s hiperpovezavami do drugih člankov, prežeta z izrazito subjektivnim, liriziranim miselnim procesom. Roman, za katerega deluje, da bo izrazito družben, da bo obdeloval za literaturo precej pereče obdobje premišljevanja in predrugačenja svoje lastne konstitutivnosti, se sprevrže v razpršitev vsega umetniškega bistva v mlečno cesto. Da Riba govori o galaksiji Gutenberg in galaksiji Google, ni naključje. Avtor se drži lastne poetike, ki stoji na ramenih velikanov, a namesto piramide splete pajkovo mrežo teksta. Predoči nam tekst v svojem pravem pomenu, in ne romana.

Ker na vsaki točki, ko pričakujemo vrhunec, Dublineska naš horizont pričakovanja, ki je vedno parcialen, povozi z literarno totaliteto, lahko bralsko zamero gojim mogoče le do samega ritma. Dublineska bi lahko bila sto strani krajša brez bistvenega učinka na končni izdelek. V drugi tretjini se vzorec ponavlja brez jasno zaznavnega pomena in nekako je čutiti bralsko inercijo. Sicer pa je knjiga, ki govori o jeseni založnika, založništva, sveta, prav primerno branje v trenutnem letnem času. Vsakomur, ki googla »best winter books«, bi potisnil v roke Dublinesko.

Dublineska je prežeta s svetom, vsak utrinek galaksije je na neki točki švignil skozi besedilo pred nami. Je kompleten in totalen tekst. V eni izmed ekranizacij življenja Bukowskega le-tega sprašujejo, o čem piše v knjigah, on pa malo pretenciozno da vedeti, da o vsem. No, Dublineska je avtentično takšna. Je knjiga, za katero ob vsakem možnem označevalcu lahko rečemo, da obenem »je in ni«. Zastavi prežvečeno premiso, kaže, da bo premisa obdelana s prežvečenimi postopki, a je končni izdelek globoko in okusno branje.

Pozno kosilo - težja prebava, se pa zato točno spomniš, kaj si pojedel. Pozno sem kósil Nenad Latinović.