Drugega junija z desetminutno zamudo sestopim z vlaka na Hrastniško železniško postajo. Ker mi je dogovorjeni prevoz že odpeljal, naredim najbolj instinktivno in, zdi se, tudi hrastniško stvar – direktno nagovorim možaka, ki odpira vrata avta, če me odpelje do Delavskega doma. Med vijuganjem po dolini navzgor proti rudniku razložim šoferju, da pripravljam reportažo o dvajseti ediciji festivala Rdeči revirji. Kot bi trenil, se znajdem v dvorani z dvestoštiridesetimi osnovnošolci prve triade Osnovne šole narodnega heroja Rajka Hrastnik, ki se z navdušenim vreščanjem odzivajo na otroško plesno predstavo Iztoka Kovača Huda mravljica v izvedbi En-Knap Group. Po predstavi na pijači v baru Chicago zraven Delavskega doma vprašam plesalca skupine, Luka Thomasa Dunna, ali se na takšnih nastopih počuti kot rock zvezda.

When you’re in front of a bunch of kids...

***

Zasavski festival Rdeči revirji, ki letos v juniju doživlja že dvajseto edicijo, oblikuje umetniški vodja Branko Potočan. Sicer v Ljubljani stanujoč plesalec in koreograf sodobnega plesa je po rodu seveda iz Hrastnika. Z eno nogo v prestolnici in drugo v revirjih se mu je pred dobrimi dvajsetimi leti zazdelo, da so sodobne uprizoritvene prakse preveč ujete v ljubljanski nevladni geto in da bi lahko obogatile tudi manjše kraje, kjer so se učiteljice in vodje kulturnih domov iz navade držali predstav dramskega gledališča. Začelo se je tako, da je premiere svoje skupine fizičnega teatra Fourklor izvedel v hrastniškem Delavskem domu. 

Pravzaprav, najprej smo imeli premiere predstav skupine Fourklor...

Tako je Potočan dobil idejo, da bi na podoben način izvedel večdnevni festival, ki bi lokalnemu prebivalstvu ponudil široko pahljačo različnih gledaliških žanrov – tako plesnih kot tudi lutkovnih in uličnih predstav – iz neodvisne produkcije. Manjkali pa ne bi niti koncerti in razstave. Začel je v Hrastniku. 

Glede na to, da sem od tukaj in sem poznal ljudi ...

Festival, ki ga producira Potočanov Zavod Vitkar, pridobi večino sredstev od Ministrstva za kulturo, svoj del doda Občina Hrastnik, od sponzorjev pa je po gospodarskih krizah in kovidu ostala zgolj Steklarna Hrastnik, pa še ta trenutno z nižjim zneskom. Ker želi festival biti dostopen čim širšemu krogu ljudi, so dogodki brezplačni, a Potočan razmišlja o uvedbi kulturnega evra, da bi gledalci pridobili osnovno spoštovanje do kulturnih dogodkov in dela, ki je vloženo v njihov nastanek. Lokalno okolje k festivalu tako ne prispeva veliko finančnih sredstev, temveč nudi kadre za organizacijo, logistiko in promocijo festivala. V Hrastniku sta ključna Mladinski center Hrastnik in Kulturno rekreacijski center Hrastnik; ko se je festival iz Hrastnika razširil še na Zagorje ob Savi in Trbovlje, se je tudi tam oprl predvsem na mladinske organizacije. 

Naslov festivala je Rdeči revirji, to so že od nekdaj vse tri občine...

Zaradi zaslombe v lokalnih organizacijah ima festival vitko organizacijsko ekipo, ki vključuje tudi nekaj prostovoljcev. Potočan opravlja številne vloge, med drugim tudi povezovanje lokalnih partnerjev in koordinacijo med nastopajočimi in izvedbeniki. Na ravni umetniškega vodstva pa Potočan po eni strani naredi izbor predstav in drugih dogodkov, ki jih skuša čimbolj enakomerno porazdeliti po treh občinah. Po drugi strani pa želi s festivalom podpreti kvalitetne lokalne umetniške stvaritve – pevske zbore, lutkovna in otroška gledališča, krožke – in jih pokazati širši publiki. Ključni izziv festivala pa po Potočanovih besedah ostaja prepričevanje občinstva, ki ga določene umetniške skupine ali zvrsti že imajo, da si ogleda tudi druge festivalske dogodke in se med seboj premeša. V dvajsetih letih se je izkazalo, da se festivalska publika zelo dobro odziva na različne umetniške pristope – če seveda pride na dogodek. 

In tudi na cesti me velikokrat ljudje vprašajo ...

V Hrastniku se je z leti kot center festivala uveljavila betonska ploščad z Delavskim domom na eni, barom Chicago na drugi strani in galerijo vmes – preprosto zato, ker je to vozlišče Hrastnika in se tu križajo poti. Nekateri gledalci se prikažejo tudi na balkonih stolpnic nad ploščadjo. Vendar so bile izvorne ideje o festivalskih lokacijah drugačne. 

To je spet ta specifika. Moja ideja je bila ...

***

Steklarska godba Hrastnik: Tam dol' na ravnem polju

Okoli šestih popoldne, sedeč na betonski ploščadi ob zvokih Steklarske godbe Hrastnik, torej glažarjev, opazujem nadobudne mažoretke. Zbranih je več kot sedemdeset gledalcev. Če bi se tak odstotek prebivalstva prikazal na ljubljanski prireditvi, bi to pomenilo dva tisoč tristo gledalcev, ni slabo. Ob otvoritvi razstave festivalskih majic pobaram župana Marka Funkla, kako ocenjuje pojav glažarske in knapovske godbe na isti ediciji festivala. 

Morate vedeti, da do pred dveh treh let nazaj knapi in glažarji niso igrali skupaj ...

Po večerni predstavi se je dodobra uscalo, publika jo je ucvrla domov, tako je z mano ob komornem koncertu in zakuski uživala predvsem festivalska ekipa. 

Sem Nataša Kolar iz Hrastnika ...

*** *** ***

Foto - Rdeči revirji