Trinajstega februarja je Kinodvor obeležil že trinajsto edicijo cikla erotičnih filmov Kinosloga. Retrosex. Kinodvor se s tem dogodkom poklanja svojemu predhodniku Kinu Sloga, ki je imel sloves prvega kina, ki je v Jugoslaviji vrtel tudi erotične filme. Letošnji cikel so sestavljali trije retrospektivni erotični filmi: Strup (1966), Švedinje v internatu (1979) ter Seks in furija (1973).  

Z uvodnim nagovorom k projekcijam nam je postregla kuratorka cikla Maša Peče, s katero smo imeli priložnost tudi poklepetati in obuditi kulturno ter estetsko pomenskost erotičnih filmov prejšnjega stoletja. 

Materializacija erotičnih filmov in žanrskih filmskih festivalov dobi svoj zagon že v zgodnjih sedemdesetih letih. Kot razlaga tudi Peče, pojav novodobnega erotičnega filma korespondira novemu pojmovanju spolnosti kot posledico seksualne revolucije. Seveda pa gre za dvorezni meč. Medtem ko eksplicitna vizualna reprezentiranost erotike v filmu predstavlja korak k liberalizaciji tradicionalnih družbenih norm, se s tem prav tako odpira področje eksploitativne oziroma seksploitativne lastnosti erotičnega filma. Čeprav tovrstne nizkoproračunske erotične filme umeščamo v zgodovinski trenutek rahljanja cenzurnih omejitev, delujejo predvsem po načelih senzacionalizma in komercialnih vrednot. 

V nadaljevanju smo se posvetile kulturnim razlikam oziroma sorodnostim erotičnih filmov – poleg danske in francosko–švicarsko klasike smo si ogledale tudi japonski film. Je v erotičnih kinematografijah evropske in azijske produkcije kaj razlik? 

Vemo, da je Kinodvor nekoč deloval pod imenom Kinosloga in da so se predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih erotični filmi pokazali kot popularen del takratne filmske ponudbe. Zato nas je zanimalo, ali so predvajani retro filmi prav tisti, ki so krasili platna tudi takrat. 

Za konec nas je spreletelo tudi vprašanje odnosa med žanrskim erotičnim filmom in sodobno močno razčlenjeno in marsikdaj iznakaženo pornografsko industrijo. Ali si lahko erotični film sploh še zagotovi svoj obstoj znotraj okvirjev monopolske pornografije in ali na koncu le prevlada umetniška in estetska vrednost erotike? 

Kot pričakovano, pa so se retroseksualnih valentinovih predpriprav udeležili predstavniki vseh generacij in prav vsakega je ob vhodu v dvorano pozdravil ogromen silikonski penis. Ta se je, v nekoliko skromnejši veličini, znašel tudi na rdečem kolesu, ki je, kot rekvizitni približek, obiskovalce nagovarjal k drugemu filmu z naslovom Švedinje v internatu. Karte so bile razprodane že dva tedna vnaprej, dvorana je bila nabito polna in noben sedež ni ostal suh. Nekateri obiskovalci so se prepustili vzdušju sočasnega pustnega petka, drugi so se prelevili v svoje seksapilne persone, tretji pa kombinirali kar oboje. Ob koncu prvega filma se je v kinodvorski kavarni razvil vnet dialog, v katerega smo se vmešale tudi me. 

Ker smo se z obiskovalci pogovarjale po koncu prvega filma, ki je najbolj eksplicitne prizore zamenjal kar s križi cenzure, je posledično tudi nas bolj zanimala vsebinskost filma. 

Kino Sloga je svoje erotično in pornografsko poglavje docela odprl med letoma 1966 in 1992. S tem je poskušal kompenzirati upad obiska zaradi množičnega pojava televizije in obiskovalce povabiti k ogledu bolj razuzdanih vsebin. Udeležba je bila sicer astronomna, pa vendar je to s seboj prineslo marsikatero nevšečnost. Na udaru so bile predvsem čistilke, ki jih je po projekciji čakalo precej nehvaležno delo. Anekdote prejšnjega stoletja pa danes ne nosijo tolikšne odmevnosti. Pravzaprav se je obiskovalski nagon precej umiril. S tem se je naše meandriranje med obiskovalci letošnjega Retrosex filmskega cikla tudi zaključilo. 

V svet erotike je zaplavala Tinka. Z reševalnega stola jo je opazovala Lina.