Velecenjeno poslušalstvo, lepo pozdravljeno v prazničnih kulturnih novicah. Majhen je res naš narod, celo zakoten, a to ne pomeni, da se ne spominja Velikih Mož in Žena, ki so si prizadevali za svobodo in srečo na Zemlji. Ta dan se spominjamo življenja, ki je preraslo individualne okvire in se zlilo s hotenji najširše srenje ter postalo njih up in prihodnost. Navkljub veličini, ki se je je zaživa malokdo zavedal, pa je bil ta mož tudi sam krvav pod kožo ‒ akoravno je bil to mož odločnih besed in velikih dejanj, mu v ljubezni sreča vendarle ni bila naklonjena; jaz praznoval sem z mokrim ga očesom / v samoti so za srečne dni puhtele / iz polnega srca željE k nebesom. Rojen v kruto in dolgo 19. stoletje na slovanskih obronkih imperialne Evrope. Kljub nenaklonjenosti zgodovinskih okoliščin - ali ravno zaradi njih, kajti drugače ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta ‒ je posvetil svoje življenje besedi v dobrobit bratov svojih ‒ človeštva. 

Že rano je spoznal posvetno krivico ‒ rodile ve ste meni cvetja malo ‒ a srce mu ni dalo molčati; še bije, še čutiti je ravno tak gorko, / ko da bilo bi v prsih še zdravo in živo. Pomnimo, kako ostro je kritiziral krivico in pokornost ekonomski računici: ti le dobička išeš, / bratov svojih ti ni mar. Slovanske brate in sestre je kanil navdihniti in jih združiti v idealih solidarnosti in anarhistične misli:

Edinost, sreča, sprava,

k nam naj nazaj se vrnejo,

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast,

in z njo čast,

ko préd, spet naša bosta last!

Spominjamo se torej, sestre in bratje, ruskega anarhista, revolucionarja in geografa Petra Aleksejeviča Kropotkina, ki je bil zavoljo neizmerne ljubezni in aktivizma pod grožnjo zaporne kazni domačo zemljo primoran zapustiti. Po štirih desetletjih v izgnanstvu ga je poklicala ruska revolucija, da v novi, sovjetski realnosti zgradi svetlejši svet. A usoda je kruta. Revolucija še bolj. Malo posluha je imela stvarnost za njegovo misel in umrl je, preden je človeštvu zazorila anarhija, na današnji dan pred stotimi leti. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta, / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori. Za njim so ostala zgolj tiskana semena svetlih idealov.

Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;

kdor sadi drevo, al bóde zréd'lo veje, sam ne ve.

Se pod stropam néba trudi let' in dan nomad;

al pa konec leta bóde kaj prireje, sam ne ve.

Majhen in zakoten je naš narod ‒ a vendar posveča svoje praznike Največjim in se jih spominja. V temnih časih zopet živimo - kdor hoče vas dočakat temne zore / neproste dni živet nočem enake; kdor hoče se podati, mu ne branim. Ob mokrocvetečih melodijah slovenskega skladatelja Josipa Ipavca, ki je prav tako preminul na današnji dan leta 1921 in mu je zato naša modra, a po misli velikega anarhista odvečna, vremena bodo Kranjcem se zjasnile!,  vlada posvetila letošnje leto, se zaklinjamo: Čaka te velika sreča, o Domovina:  Ak bi živela vékomej / kar si mi b'la, ne boš naprej.