Delo in skupnost

Današnje Kulturne novice smo šli iskat v Center sodobnih umetnosti Celje – in jih tudi našli. Naša izletniška tura je tako neotesano obšla Celjski grad in se začela v Galeriji sodobne umetnosti z razstavo Maje Hodošček V postajanju.

Razstavo, ki jo je kurirala Irena Čerčnik, sestavljajo štiri videodela, s katerimi umetnica raziskuje naravo delovnega razmerja v današnjem času. To od zaposlenega pričakuje, da se nenehno izboljšuje, da postaja vedno boljša različica sebe in je svoj najpomembnejši projekt. Videi prikazujejo igralce, ki so z umetnico – ta jih ves čas spremlja s kamero – več ur zaprti v sobi, njihova edina naloga pa je, da tam preživijo svoj čas in ji dovolijo, da jih posname. 

Delo, za katero prejmejo plačilo, tako postanejo čustvena stanja, ki jih doživijo v tem času, s čimer umetnica izolira in poudari čustveno delo. Hkrati pa se ukvarja še z naravo razmerja med delavcem in delodajalcem, ko slednji prvega neprestano nadzoruje in izpostavlja pritisku, da nastopa in dokazuje svojo produktivnost. Več o izhodiščih razstave pove umetnica Maja Hodošček.

Izjava

Pri najetih delavcih, ki nastopajo v umetničinih videodelih, so se pokazale skupne točke v pričakovanjih do delovnega razmerja. Kljub navodilu, da lahko počnejo kar koli, torej tudi nič, so udeleženci čutili potrebo po tem, da nastopajo za kamero oziroma za delodajalca za njo in se čim bolj izkažejo.

Izjava

Če vam je do 21. septembra namenjen kak prost dan, si lahko ogledate razstavo, mi pa smo se po ogledu spotoma oglasili še v enem razstavnem prostoru Centra sodobnih umetnosti, in sicer v Likovnem salonu. 

Ogledali smo si skupinsko razstavo At some point we all have to dance, ki sta jo kurirali Maja Hodošček in Irena Borić. Šest umetnic iz različnih držav z razstavljenimi deli razmišlja o oblikovanju skupnosti. Razstava prikazuje njihove poskuse iskanja kolektivnega znotraj prekarnega in individualiziranega načina bivanja. Izhodišča razstave in eno izmed del, ki se preizkuša v ustvarjanju skupnostnega prostora na daljavo, predstavi kustosinja Irena Borić.

Izjava

Umetnice preizprašujejo različne skupnosti, druži pa jih pristop, saj se teme lotevajo z raziskovanjem jezika, pa naj gre za ples, jezik religije ali specifičen jezik ljudi, ki se gibajo v umetniški sferi. Na slednjega se je osredotočila umetnica Vidha Saumya, o njenem delu pa več pove Borić.

Izjava

Če še niste siti jezika umetniške sfere, si lahko razstavo At some point we all have to dance ogledate do 29. avgusta.