Kdo je Márta Mészáros?
Drage poslušalke in poslušalci, dobrodošli v petkovih Kulturnih novicah. Danes se bomo podali v Slovensko kinoteko, in sicer s ciljem, ki je v samem bistvu vsakega filmskega arhiva in kinoteke: odkriti nekaj, česar nismo že stokrat videli; odkriti filme, ki ne kimajo našim predstavam o določeni zgodovinski dobi filma ali nacionalni kinematografiji, ampak te postavljajo pod vprašaj in jih poskušajo razširiti.
Takšna je retrospektiva filmov Márte Mészáros, ki jo v sodelovanju z Madžarskim filmskim inštitutom organizirata Slovenska kinoteka in filmski festival Kino otok. Retrospektive, ki se je začela v sredo, tokrat ne spremljajo plakati po vsem mestu, izdane knjige in predavanja – kot, recimo, nedavno retrospektivo Pasolinija. Po zvenečnosti imen je nekoliko tišja; prav zato pa je toliko bolj smiselno opozoriti nanjo. Filmi Mészáros bodo na ogled do konca junija, skupaj bo prikazanih deset njenih igranih celovečercev. Filmske kopije je nedavno restavriral in digitaliziral madžarski filmski arhiv.
Zanimalo nas je, kako to, da so se v Kinoteki odločili za filme Márte Mészáros, saj so bili do zdaj v Sloveniji prikazani le redko. Pogovarjali smo se z Varjo Močnik, sourednico programa v Kinoteki in glavno selektorico filmskega programa na Kino otoku.
Ko je izbirala filme, ki bodo prikazani v Kinoteki, je Močnik iskala čim bolj reprezentančne primere filmskega ustvarjanja Mészáros. Ti so tematsko večinoma povezani z njenim otroštvom in družbeno realnostjo življenja na Madžarskem; rojena leta 1931 je pri štirih letih s staršema odšla v Sovjetsko zvezo, kjer je pri sedmih letih osirotela. Kot je dejala v intervjuju: »Vse nas zaznamuje otroštvo; v odraslosti se moramo s to preteklostjo soočiti.« Njen prvi igrani celovečerec Dekle iz leta '68 je kombinacija socialnih, političnih in avtobiografskih vprašanj.
Film Dekle govori o štiriindvajsetletni ženski, delavki v tovarni, ki se odloči prvič obiskati svoje starše. Vse otroštvo je preživela v sirotišnici, zdaj pa ji je uspelo vzpostaviti stik s svojo mamo. V ozadju na prvi pogled osebne zgodbe pa se kmalu začne postavljati družbena realnost, na kateri osebna zgodba temelji. Ko dekle obišče mamo, se mora pred njeno družino pretvarjati, da je nečakinja, saj nihče ne ve za mamino očitno nezakonsko hčer. Sramota, ki bi jo povzročil odkritosrčen odziv mame do svoje hčere, je prevelika, da bi jo bila mama pripravljena tvegati. Srečanje, ki je v mnogih filmih katarzično in odrešilno, tu ne prinese skorajda ničesar. Po nekaj dneh pretvarjanja pred maminim možem in otrokom se dekle vrne v mesto.
Film do glavnega lika ohranja nenavadno distanco, dogodki se dogajajo nekako mimo smisla, ki bi celoto dogajanja povezal v enotno sporočilo. Protagonistko obišče moški, ki pravi, da je poznal njene starše, iz tega pogovora pa vzniknejo zgolj nadaljnja protislovja. Film učinkuje kot karakterna študija, a brez dostopa v notranjost karakterja; kot iskanje, ki se vedno razreši v novo iskanje. To je struktura, ki se po besedah Anje Banko, avtorice članka o režiserki, ki je ob retrospektivi izšel v reviji Ekran, pojavlja v več filmih Mészáros.
Različne variacije zapletov tako s podobnimi liki izpostavijo včasih politični, včasih družbeni, včasih pa povsem osebni in avtobiografski pogled. Njihovo glavno stičišče, opozori Banko, lahko prepoznamo v konceptu moči.
Če je film Dekle resnično napoved filmov, ki jih bomo v zadnjih dveh tednih junija lahko videli v Kinoteki, se lahko veselimo marsičesa. Obenem pa ostaja nerazrešeno vprašanje kanona; kako to, da za Márto Mészáros nismo slišali pogosteje in glasneje? V Kinoteki upajo, da bosta retrospektiva in lažje širjenje na novo digitaliziranih filmov pritegnila večjo pozornost k opusu Márte Mészáros, za konec dodaja Močnik.
Filme Márte Mészáros bo šel gledat Oskar.
______________
Foto: Creative commons
Dodaj komentar
Komentiraj