Kje bomo igrali?
Spregovorili bomo o pogojih v katerih ustvarjajo slovenski gledališčniki. Pogovarjali smo se z direktorji in predstavniki za javnost nacionalnih gledališč in producenti z neodvisne scene. S kakšnimi prostorskimi in produkcijskimi izzivi se soočajo?
Konec letošnjega septembra smo gledali posnetke poplavljene Drame. Voda je drla po stopnišču in skozi dotrajano streho vdrla tudi na oder, zaradi česar so morali prekiniti premiero. Podobe osrednjega Slovenskega narodnega gledališča, ki se potaplja, pa niso tako zelo presenetljive, če vzamemo v ozir, koliko let se že zavzemajo za njegovo prenovo. Je SNG Drama osamljen primer ali je gledališka produkcija tudi drugod obsojena na delo v neprimernih prostorih, ki ovirajo tako igralce kot gledalce gledaliških predstav?
Zavod EN-KNAP deluje v prostorih Španskih borcev in tesno sodeluje z Mestno občino Ljubljana. Poslovna direktorica Marjeta Lavrič nam opiše njihov položaj.
Kljub sodelovanju z ministrstvom za kulturo in Mestno občino Ljubljana pa se producenti, kot doda Lavrič, še vedno soočajo s težavami pri zagotavljanju prostora za nemoteno in finančno vzdržno izvajanje programa. Še eno gledališče z neodvisne scene, Gledališče Glej, se srečuje s podobnimi izzivi. Inga Remeta, predsednica društva Gledališča Glej.
A Remeta izpostavi, da marsikateri gledališki producent sploh nima svojih prostorov in je njegovo ustvarjanje odvisno od koprodukcij. K tovrstnim sodelovanjem so usmerjeni tudi pri Gleju.
Sistemski manjko prostorov za uprizoritvene umetnosti v Ljubljani gledališča rešujejo na različne načine. Slovensko mladinsko gledališče je nastanjeno v prostorih Baragovega semenišča, stavbi, ki je Plečnik ni zasnoval za ta namen. Kljub temu da so na te prostore čustveno navezani tako ustvarjalci kot gledalci, direktor Tibor Mihelič Syed poudari.
Nekoliko drugačno sliko prikaže Alan Kavčič, predstavnik za odnose z javnostmi Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Kot pove, gledališče deluje v najstarejši in tudi največji gledališki stavbi, saj program združuje dramo, opero in balet. O prostorskih pogojih za delo Kavčič pove.
S produkcijskimi pogoji so v Mariboru načeloma zadovoljni, a kot dodaja Kavčič, bi morali vsi skupaj stremeti k večanju sredstev za uresničevanje gledaliških idej. S tem se zagotovo strinjajo tudi v ljubljanski Drami, ki je bila že pred septembrskimi nalivi precej dotrajana. Poleg slabe ohranjenosti je problem tudi v zasnovi stavbe, ki ne ustreza potrebam sodobnega gledališča. Zahtevnost dela v neprimerni stavbi opiše predstavnik za stike z javnostjo Jernej Pristov.
Gledališča, ki delujejo na neodvisni sceni, za financiranje svojega delovanja prijavljajo programske projekte na ministrstvo za kulturo. Na njih so lahko uspešna ali pa ne - odločitev pade v roke strokovne komisije oziroma ministra. Zaradi posledično nestalne narave financiranja torej težko govorimo o vlaganju v produkcijske prostore neodvisnega gledališča. Pri neinstitucionalnih gledališčih se pogosto zatakne že pri prostoru kot takem. Tega ni dovolj ali pa arhitekturno ne ustreza osnovnim gledališkim potrebam. Tudi institucije s stalnim financiranjem niso v nič boljšem položaju. Obnova njihovih dotrajanih prostorov je odvisna od vsakega novega ministra. Tako državne kot neodvisne institucije torej niso v zavidljivem položaju, za produkcijo gledališča pa bi lahko vedno našli še kak kovanček več.
Pisala sva vajenca Primož in Iva.
Dodaj komentar
Komentiraj