Minuli petek se je zaključil 28. Sarajevski filmski festival, ki v glavno mesto nekdaj bratske republike prinaša blišč vse od leta 1995. Center Sarajeva se med festivalom spremeni v »balkanski Cannes«, kot je pogosto - malce porogljivo - slišati od kritikov glamurja, večernih oblek, rdečih preprog in ponošenih – nemalokrat plastičnih - smehljajev, ki za teden dni preplavijo mesto.

Na drugi strani tega blišča so filmi, ki so praviloma v strogem nasprotju z videnim glamurjem. Filmi, ki – vsaj na tokratni ediciji festivala – zvečine prikazujejo periferijo družbe, tako socialno kot duševno, še najraje pa oboje.

Na festivalu se je odvrtelo 214 filmov iz devetinpetdesetih držav. Organizatorji trdijo, da si je filme ogledalo več kot sto tisoč obiskovalcev.

Relativni zmagovalec tokratnega festivala je hrvaški film Sigurno mjesto, ki je dobil kar dve nagradi – zlato srce Sarajeva za najboljši dolgometražni film in srce Sarajeva za najboljšega igralca. Obe nagradi sta šli v roke režiserja in glavnega igralca Juraja Lerotića. Sigurno mjesto je sicer že prejel nagrado CICAE ter nagrado Cineuropa.

Vsebino nagrajenega filma opiše Milena Zajović, filmska kritičarka in urednica kulture pri Večernjem listu.

Izjava

Zajović razloži pomen dvojnega priznanja filmu Sigurno mjesto, ne samo v odnosu do hrvaške kinematografije, ampak tudi glede na tematiko, ki jo obravnava.

Izjava

Tema nagrajenega filma je torej vprašanje duševne stiske v državi s propadlim zdravstvenim sistemom. Kot izpostavi Zajović, je režiser črpal navdih iz osebne zgodbe bratovega samomora, kar filmu da še dodatno razsežnost. Izpostavili smo podobnost s srbsko umetnico Konstrakto in njenim evrovizijskim hitom – »Umetnica mora biti zdrava«, ki nagovarja zelo podoben problem kot tokratni dvojni prejemnik nagrade srce Sarajeva:

Izjava

Če so kritiki in žirija navdušeni nad filmom Sigurno mjesto, pa je občinstvo imelo pomisleke. Svoj vtis filma je z nami delil Luka Cvetko, študent iz Beograda:

Izjava

Srce Sarajeva za najboljšo režijo je prejela ukrajinska režiserka Marina Er Gorbač za odličen film Klondike, ki vojno v Donbasu tematizira z zornega kota nosečnice, ki vztraja konfliktu in šovinizmu navkljub. Nagrado za najboljši dolgometražni dokumentarni film pa je prejel film Muzej revolucije srbskega režiserja Srđana Keće. Dokumentarni film predstavi življenje treh Rominj, ki se trudijo preživeti z beračenjem na beograjskih ulicah in bivakiranjem na ostankih gradbišča, ki naj bi postal muzej revolucije.

Tematika trpljenja in kljubovanja žensk kot žrtev spolnih, ekonomskih, družbenih in drugih silnic je pogosta tudi v ostalih filmih, ki smo si jih lahko ogledali na festivalu. Specifična prezentacija žensk v filmih je zmotila tudi kritičarko Aleksandro Bogos:

Izjava

F: Miha Turk