Kot v filmu

Kulturna ali glasbena novica
18. 10. 2021 - 15.10

Če ste se v toku prejšnjega tedna sredi kakšnega kosila naključno vprašali, kako bivata slovenski in evropski avdiovizualni prostor in ali sta si že našla zavetje pred finančno negotovostjo, ste lahko odgovore ali, raje, poskuse odgovorov na svoje goreče preizpraševanje slišali na Mednarodni konferenci Ministrstva za kulturo in Evropske komisije za medijske politike v Cankarjevem domu. Kup politikov in kulturnih delavcev se je 12. in 13. oktobra spraševal, kaj za vraga je treba ukreniti, da bo evropski avdiovizualni in medijski sektor trpežnejši in kako si bo pridobil, citiramo, »močnejšo pogajalsko pozicijo pri vzpostavljanju konkurenčnih razmerij na globalnem trgu«. No, pa dajmo.

Domače ministrstvo za kulturo plemeniti ena sama, na videz nadvse primitivna vrlina: nenehno govoričenje o želji po dialogu, ki jo na koncu vsakega poskusa pogovora izpostavi kakšen sodelavec ministra Vaska Simonitija. Ne pozabimo njegove navade, da pogovore – menda zaradi prenatrpanega urnika – rad predčasno zapušča. Konference se je udeležil tudi direktor za medijske politike Evropske komisije Giuseppe Abbamonte. Ministru Simonitiju je uspelo, preden je moral pogovor zapustiti, v svojem nagovoru izkazati izjemno čast tako imenovanemu medijskemu sektorju in zaupanje vanj. Ta hvalevredna čustva sicer – tako se zdi – nekako nepojasnjeno uplahnejo, takoj ko je treba za dobrobit avdiovizualnih ustvarjalcev najti kakršno koli rešitev.

Direktor za medijske politike Giuseppe Abbamonte je na konferenci pojasnil, da so evropski filmi na platformah na zahtevo na voljo le v treh državah članicah Evropske unije, medtem ko so – po njegovi skromni ocenitvi - ameriški na voljo v vsaj petih. Zato je, kot je naznanil, eno od glavnih sporočil tokratne konference, naj Evropska unija evropskim avdiovizualnim podjetjem predstavlja izvorni trg. Sodelujoči predstavniki EU so izpostavili tudi dejstvo, da je Slovenija med tistimi članicami, ki se ne zavedajo dovolj učinkov avdiovizualne industrije na širše gospodarstvo. Na očitke je državna sekretarka na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Eva Štravs odgovorila z blagim zagotovilom, da se ministrstvo kakopak zaveda gospodarskega pomena avdiovizualnega sektorja. To je bila skupaj z ministrovim zaupanjem in častmi še ena metaforična brca v prazni želodec ustvarjalcev.

Sprejet kulturni proračun 2023
 / 12. 10. 2021

Na spletni strani Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije beremo, da je avdiovizualni sektor, ki ga povečini sestavljajo majhna in mikro podjetja, lani ustvaril kanček manj kot 200 milijonov evrov prihodkov, posledično pa je v državni proračun neposredno in s posrednimi multiplikativnimi učinki prispeval kar 72 milijonov evrov. Delež bruto dodane vrednosti, ki ga sektor s plačanimi fiskalnimi prispevki prinaša v državni proračun, torej znaša skorajda 40 odstotkov. Kljub omenjeni rasti sektorja pa v Zavodu izpostavljajo, da je z leti drastično upadlo javno financiranje. Poleg tega pa – kot so poudarili govorniki iz Slovenskega filmskega centraSlovenija z javnim denarjem, kadar je ta ob končanih produkcijah vendarle na voljo, privablja vrhunske produkcije, vendar jih nato z nepotrebno birokratsko gimnastiko tudi hitro odžene.

Na konferenci je bilo tudi izpostavljeno, da je avdiovizualna panoga pomemben zaposlovalec na področju tako imenovanih »kreativnih industrij«, saj je, kot kaže raziskava analitske hiše Deloitte, ki je bila izvedena na pobudo Zavoda, leta 2016 zaposlovala 3.000 ljudi. Količnik multiplikatorja ekonomskih učinkov panoge tako znaša 1,8, kar pomeni, da je slovenski avdiovizualni sektor na sto zaposlenih ustvaril še dodatnih 80 delovnih mest v slovenskem gospodarstvu. Omenimo še, da ta številka slovenski avdiovizualni sektor postavlja ob bok norveškemu.

Toda ob vsej s statistiko naphani retoriki se pojavi vprašanje, ali govorniki sploh razumejo ustroj avdiovizualnih umetnosti. Na čase se namreč poslušalec vpraša, ali ne govorimo recimo o gozdni industriji, in ne o ustvarjalnih procesih, ki kakopak ne morejo biti razloženi zgolj s pojmi »trga«, »gospodarstva« in »industrije« ter z golim statističnim izrazjem, s katerim so tako spretno rokovali prisotni na konferenci. O tem, kako vendarle pozdraviti slovenski avdiovizualni prostor, ki je bil že tolikokrat žrtev popolne vladne blamaže, pa so modro molčali. Avdiovizualnega sektorja nikakor ne bodo pozdravili zgolj – če uporabimo besede navzočih – »enakovredni pogoji za vse udeležence na trgu«, temveč sta ključen pogoj za novo generacijo slovenskega avtorskega filma svoboda in avtonomija izraza, glavno načelo neobremenjenega ustvarjanja, ki ni zmeraj finančno kaznovano. 

Udeleženci dogodka: Urša Menart in Miran Zupanič, Matevž Luzar, Jožko Rutar, Metod Pevec, Sonja Prosenc, Klemen Dvornik, Špela Čadež, Petra Vidmar, Matjaž Ivanišin, Vasko Simoniti in Uršula Menih Dokl
Dialog filmskih ustvarjalcev in ministrstva za kulturo
 / 15. 4. 2021

Na konferenci je bilo marsikaj rečeno tudi o koronski situaciji. Minister Simoniti je diagnosticiral, da je, citiramo, »ravno ustvarjalnost človeškega duha«, konec citata, pripomogla k mnogim tehnološkim rešitvam, čeprav zaradi pomanjkanja izvirnosti nimajo daljnosežnega vpliva na potencialne uporabnike. Minister je še poudaril, da je bil tako vsem evropskim gledalcem omogočen ogled vsebin, ki jim drugače ne bi bile dostopne. Toda če naš spomin premore vsaj nekajmesečni premik ritensko, se koronska situacija ne kaže taka, kot jo je na konferenci naslikal minister. Spomnimo: zadržanje potrjenih proračunskih sredstev za filmske producente od februarja do decembra 2020 in posledično večmesečno čakanje na honorarje za že opravljeno delo, skorajda 800.000 evrov, ki jih SFC zaradi nezmožnosti uvrščanja filmov v Načrt razvojnih programov ni mogel izplačati filmskim producentom, ti pa so nato v leto 2021 vstopili z izjemno velikimi dolgovi. Takšni in podobni pripetljaji nas spomnijo, da je bilo koronsko leto – četudi čas samoiniciativnih inovacij – tudi čas izrazite negotovosti ter izrazito nesposobnega in slabega ukrepanja odgovornih.

Vlada je tako docela impotentna pri pojmovanju avdiovizualnega prostora na večplasten, torej ne samo statističen način, poleg tega pa – precej ironično – rada ponavlja pozive k trženju, čeprav ne zna usposobiti tržnih mehanizmov. V obeh primerih je avdiovizualna umetnost prepuščena popolnemu životarjenju.  Po mnogih izrečenih besedah se je konferenca zaključila še s projekcijo filma Dolina miru. Ob prizorih razžaloščene punčke in fantka, ki iščeta dolino brez spopadov, pa smo lahko mislili le na sestradane filmarje in naveličane ustvarjalce. Ti namreč prav tako iščejo dolino, ki bi vendarle bila prava. 

 

Konferenčni avdiovizualni spektakel je motrila Maja.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness