Poezija je med drugim ljubljenje idej, misli, črk, besed, rim in tišine, ki so v slovenskem jeziku vse ženskega spola. Ha, morda pa jezik kot izraz logosa le ni tako falo- oziroma heterocentričen? Morda se bo tudi s tem vprašanjem danes ob 19:30 v Klubu Tiffany poigrala predstavitev antologije evropske lezbične poezije z naslovom Brez besed ti sledim, ki kot ženski dotik dopolnjuje svojo starejšo partnerico iz leta 2009, naslovljeno Moral bi spet priti, sodobna evropska gejevska poezija. Ob svetovnem dnevu poezije in načinu, na katerega se dandanes ta svet vrti, je povsem na mestu misel iz spremne besede Nataše Velikonja, »da je pesništvo še vedno izraz in orodje zatiranih, pa tudi nekonformnih, ki hočejo in morajo izstopiti iz urejene vrste.« Javnosti bo z antologijo petindvajset pesnic iz petindvajsetih držav, triindvajset jezikov ter devetnajst prevajalk in prevajalcev spregovorilo predvsem o Razliki, brez katere se konec koncev sploh ne bi bilo mogoče ljubiti!

Eno izmed pesmi antologije Brez besed ti sledim nam bo prebrala Suzana Tratnik:

Izjava

Od razlike pa k razdalji in prihodnosti. Kanadski zvočni umetnik Adam Basanta bo namreč drevi v Muzeju tranzitorne umetnosti na razstavo postavil delo z naslovom Princip razdalje, ustvarjeno posebej za MotA Point. Ker se bo slednji s koncem meseca marca zaključil, bo »prisluškovanje skritim zvočnim arhitekturam prostora«, ki bo kmalu izpraznjen, v sozvočju z njegovo drugo razstavljeno instalacijo z naslovom Sporočilo po prihodnosti. Kako slišimo zvok, je po Basantu namreč odvisno od našega slušnega aparata, od naše intence, nenazadnje pa tudi od konteksta, v katerem poslušamo. Bližnja prihodnost prostora MotA Point prinaša tišino, kako glasno pa bo s postavitvijo mikrofonov in zvočnikov vanj sporočilo Basanta?

Čokolada, filmi, osemnajstletni delovni post, nagrade in hamburgerji. Takšen je kratek povzetek življenjske zgodbe letošnjega februarja preminulega režiserja in filmskega kritika Jožeta Pogačnika. S projekcijo nekaterih njegovih filmov se ga bodo danes zvečer slovesno spominjali v Kinoteki. Kot osnovnošolec je zbiral ovitke čokoladk s podobicami filmskih igralcev, kar je bilo povsem dovolj, da je večji del preostanka življenja preživel v svetu gibljivih slik ter igre svetlobe in senc. Slednje so ga zanimale tudi tematsko. Senčna stran ulice je bila npr. osnovna premisa njegovega filma Grajski biki, ki pa ni bil povšeči jugoslovanski oblasti, zato ga je ta utišala za dolgih osemnajst let. Zlata arena za režijo, Srebrna mimoza, iste barve Medved v Berlinu in Lev v Benetkah, Velika zlata medalja Beograd ter še nagrada Prešernovega sklada. Pogačnik, vselej oporečnik, pada vlada! Pa hamburgerji? Nimajo veze s filmi, preprosto jih je ljubil!

Kulturne novice je pripravil Anže Okorn.