Neskončno stanje pripravljenosti
Preden se 24. oktobra priglasimo na otvoritvi razstave Slika 1.1 (na videz kot dnevna svetloba), že pade mrak. Razstava Ane Likar v Kinu Šiška premišljuje različne oblike spanca pri pticah selivkah. Te na dolgi poti spijo v kratkih presledkih, včasih tudi le z enim očesom. Razstava je nastajala pod budnimi očmi kuratork Lare Plavčak in Urške Aplinc.
Z umetnico smo se pogovarjali dan po otvoritvi, v času počitka po dolgem nizu razstav.
Razstavo sestavljajo trije elementi: kovinska plošča, črno-bela fotografija in lesena plošča na kovinskem podstavku. Kovinska plošča je ujeta med dve okni v prvem nadstropju Kina Šiška. Nanjo je natisnjena stran iz ornitološke knjige, vendar je vse besedilo razen ene definicije prečrtano s spiralno sledjo kemičnega svinčnika. Izraz, ki ga je edinega moč prebrati, je zugdisposition. Zug je nemška beseda za ptičjo migracijo, disposition pa pomeni načrt ali dovzetnost. Sestavljeni pojem označuje vedenjski vzorec ptic selivk - te se pred dolgo potjo v tople kraje pogosteje in obilneje prehranjujejo ter se redijo. Poleg tega se jih polasti predselitvena tesnoba, ki jo je mogoče zaznati v njihovem gibanju. Tega umetnica ujame v niz črno-belih fotografij, ki so kot v kakšnem učbeniku združene pod označbo Slika 1.1, natisnjeno na rob paspartuja - belega polja med fotografijo in njenim okvirjem. Ana Likar pojasni povezavo posameznih elementov postavitve z arhitekturo prostora.
Sredi prostora stoji kovinska konstrukcija. Nanjo bi morda lahko postavili stekleno vitrino ali pa mehko ležišče, vendar je zaradi njene višine težko reči, ali bi se nanjo lahko usedli ali ulegli.
Polovico kovinske konstrukcije prekriva težka lesena deska, ki se zaradi leska črne barve zdi sveže prebarvana. Vanjo pa so kot žigi vtisnjena števila, ki so med seboj razmaknjena kot na stenski uri. Sestavljanko zaključi posušena travna bilka, katere senca se razteza po črnem laku. Travo je umetnica utrgala v Škocjanskem zatoku, rezervatu za ptice, kjer je posnela tudi video za razstavo v MSUM in fotografije ptice, ki jo je moč videti na pričujoči razstavi v Kinu Šiška. Tudi kovinsko konstrukcijo sredi prostora prepoznamo z razstave Slika 1.1 (druge oblike nemira), ki jo je Likar letos poleti pripravila v MSUM. Umetnica se je takrat prav tako posvečala temi spanja oziroma njegovega pomanjkanja ter ogroženosti v času, ko vsako dejavnost vrednotimo po njeni produktivnosti.
Poleg ptic selivk je umetnica tudi v svojih prejšnjih delih obravnavala snov, umaknjeno v zaprašene zgodovinske in znanstvene knjige ali spravljeno v pozabljene arhive. Ta z ljudmi običajno ni povezana neposredno ali pa zadeva nekaj ali nekoga, kar je človeku na prvi pogled tuje, naj bodo to ptice, čarovnice ali insekti.
Likar svoja dela pogosto številči, bodisi da naznani njihovo mnoštvo bodisi da pokaže na njegovo odsotnost, kot pri razstavi Diorama 2, kjer Diorame 1 nikoli ni bilo. Naslovi odsevajo način produkcije umetniških del, hkrati pa kažejo na mesto, kjer je bila najdena zgodba ali raziskava, iz katere izvirajo.
V kolažu sopostavljenih predmetov pogosto vznikne družbenokritični podton. Tokrat se kaže v nemiru ptice, ki se ‒ zaprta v laboratoriju ‒ pripravlja na dolg polet. Pa v kovinskem otoku, na katerem ni mogoče pristati, in besedilu, ki razkrije zgolj poimenovanje prilagoditve na prihajajoče stanje in ne, kako se temu stanju zoperstaviti. Čeprav Likar kritični podton prepoznava, ga ne postavlja v prvi plan.
Razstava Ane Likar Slika 1.1 (na videz kot dnevna svetloba) bo v Kinu Šiška na ogled do 18. novembra.
Avtor naslovne fotografije: Aleš Rosa
Dodaj komentar
Komentiraj