Minulo sredo se je v mariborskem Magdalenskem parku odvila predstavitev pesniške zbirke Do kdaj v Sloveniji živečega palestinskega avtorja Fawzija Abderja Rahima. Pogovor s pesnikom, ki ga je organiziral zavod Pekarna Magdalenske mreže, je pred večdesetglavo publiko vodil sociolog in zgodovinar Gregor Kašman. Pogovor so pospremile glasbene točke na klavirju in pesmi, ki sta jih prebirala avtor v arabščini in njegova žena v slovenskem prevodu.

Svojo prvo pesniško zbirko je avtor posvetil domovini Palestini, ki jo je bil zaradi okupacije primoran zapustiti leta 1948. Kot študent je prišel v Jugoslavijo, ki je tisti čas z odprtimi rokami sprejemala begunce, med katerimi se je po obleganju njegove vasi znašel tudi Fawzi. Po študiju elektrotehnike se je zaposlil kot učitelj na mariborski srednji šoli, kasneje si je tukaj ustvaril družino, stikov s svojo domovino pa ni nikoli prekinil. Zgodbe prijateljev, znancev in vseh, ki so čez noč postali begunci, so ga vzpodbudile k pisanju pesmi.

Fawzi začetke svojega pisanja povezuje z otroškim spominom na mater, ki je pripovedovala zgodbe o svoji mladosti in življenju v Palestini nekoč. Zanjo je bilo kljub njeni nepismenosti učenje velika vrednota. A Fawzi šole tako kot številni njegovi vrstniki v svojem rojstnem kraju nikoli ni obiskoval. Tudi zato izpostavlja pomembnost šole, ne samo kot izobraževalne institucije, ampak predvsem kot prostora socializacije in vsaj delne vrnitve v normalnost v nemirnih časih okupatorskih obleganj. Prisluhnimo pesmi Moja šola, ki jo bere avtorjeva žena.

Izjava

Pesniško zbirko lahko beremo kot besedilo upora aparthaidskemu režimu, avtor pa se v poeziji izreka za nacionalno, ekonomsko in razredno osvoboditev. Družbene tematike se v pesmih prepletajo z zgodbami o ljubezni, prijateljstvih in z nazornimi opisi narave. V vsakdan pa se hitro vrine groza nasilja. Prisluhnimo izseku pesmi Do kdaj, v kateri idilično kmečko življenje prekine okupatorjev prihod.

Izjava

Fawzi v pesmih obsoja sprenevedanje sveta, ki dogajanje v Palestini le nemo opazuje ali resnico celo prikriva. Kot pretresljivega opisuje nedavni umor novinarke Shireen Abu Aqla s strani izraelskih oblasti. Novinarji so po njegovih besedah svetu dolžni prikazovati resnico. Umor novinarke, ki je dala glas zatiranim, izkazuje najvišjo stopnjo represije, ki se nad Palestinci vsakodnevno in v številnih oblikah izvaja že desetletja.

Tragičnost palestinsko izraelske zgodovine je moč preslikati v druga območja – diskriminacija, rasizem in nasilje so aktualni problemi tudi pri nas. V pesmi Okrutnost domovin se avtor spominja tudi dogodkov na naših mejah. Takrat je le v vlogi opazovalca spremljal prihod beguncev v Slovenijo. Kot pravi, nihče zares ne želi zapustiti svoje domovine, svojih ljudi, zato odziva tukajšnjih oblasti na begunsko krizo ne razume. Žičnate ograje, ki še danes stojijo na meji s Hrvaško, so utelešenje rasizma in diskriminacije, ki ju neoimperialistični Zahod izkazuje do nekaterih narodov. V omenjeni pesmi lahko preberemo zapis: »Oblaki so težki in temni, meje okovane z debelimi ključavnicami. / Visoko štrlijo ograje z ostrimi rezili. / Glasilke so prerezane, jezik zvezan, ustnice suhe. / In trepetajo nerazumljive besede.«

Po več kot petdesetih letih življenja v izgnanstvu se Fawzi sprašuje, kako dolgo bo še trajala vojna, koliko življenj in koliko generacij bo še vztrajala in kdaj bo nastopil čas vrnitve v domovino. Tako sporočilo pesniške zbirke vidi kot poziv k boju vseh zatiranih in obsodbo nesmiselnosti vojne.

Izjava

______________

Foto: Sami Rahim