O, brat, ki si pravzaprav bivša sestra, mi lahko, prosim, razložiš termin »pedagoški obrat«? Nič lažjega kot to; kuratorski slovar definira pedagoški obrat kot »prevladujoče težnje v sodobni umetnosti od druge polovice 1990-ih, ki se nanašajo na različne izobraževalne oblike in strukture, alternativne pedagoške metode in programe bodisi v kuratorskih in umetniških praksah bodisi kot le-te«. Gre skratka za iskanje novih strategij in metod za demokratizacijo dostopa do vednosti na presečišču umetnosti, kuriranja in izobraževalnih praks. Preobrazba ekonomije vednosti v sferi umetnosti je neposredno povezana s pretvorbo umetnostnih in kulturnih institucij v novo formirane izobraževalne platforme. Ali obrat k izobraževalnemu kot modelu produkcije umetnosti in sodobnih praks umetnostnih institucij, ki vodi k tako imenovanemu »odpiranju« slednjih, avtomatično pomeni že tudi njihovo demokratizacijo in samokritičnost? To bo izhodiščni problem, ki ga bodo danes ob 19h v MSUM ob okrogli mizi grizli vitezi z akademskimi naslovi mag. Mara Ambrožič, dr. Eva D. Bahovec, mag. Jože Barši, akad. slik. Tjaša Pogačar, dr. Marina Gržinić, mag. Jovita Pristovšek in dr. Barbara Rajgelj.

Kako pojem »obrata« razlikovati od »preloma« in »revolucije«, nam je zaupala Eva D. Bahovec.

Izjava

Podnaslov tretje v seriji avdio-vizualnih raziskav z naslovom Razpoke vmesnika, pod katere se podpisuje Luka Prinčič, je Silicij. »Vmesnik ni trdna tehno-površina, ki bi ločevala naravo in kulturo, temveč razpokana opna, skozi katero so spletena vezja.« Prinčič razume silicij kot »metaforo za kiberkulturo sodobnega časa«, silicij je »podlaga, na kateri je v simbiozi z ogljikom vzpostavljena bio-politika tehno-kapitalizma«. Če vas zanima »fizična potopitev v avdio-vizualno kompozicijo v temi kinodvorane, ki z zvočno amplifikacijo povzroči vznik medijske sinteze v sinestetični sinhronizaciji svetlobnega in zvočnega vezja, ki izstopi iz platna« – oziroma vas zanima, kako je vse našteto videti oziroma slišati v živo, vas nocoj ob 21h vabimo v Slovensko kinoteko.

Zgodi se, da vas v knjižnico pospremi prijatelj, ki s knjigo ni ravno na ti, vikati pa se jo je naveličal že tam nekje ob koncu srednje šole. In se tako, ko čaka, da bo prijazna knjižničarka še dodatno ogulila vašo urbano kartico, malce zgubljeno prestopa med knjižnimi policami … Potem pa v njegovo »sokolo oko« špikne naslednji naslov: Urugvaj 1930! Kot pravi nogometni navdušenec dopolni vaš papirnati kupček, češ »to bom pa valda prebral«, a se že čez nekaj ur po telefonu pizdi na vas, da ta knjiga nima »blage veze s svetovnim prvenstvom u fuzbalu, da pač piše o folku, ki brca žogo na domačem dvorišču … Kaj kurca je pa to?« To je File, Emil Filipčič - ki mu bojo danes v okviru Tedna slovenske drame in še sveži premieri Butnskale posvetili mini simpozij. Ob 18h v kranjskem Stolpu Škrlovec!

Kratek brainstorming o Filetu bo odbliskal Tibor Hrs Pandur, eden od udeležencev simpozija:

Izjava