Pretekli sobotni večer se je v Novi pošti odvila predstavitev zbirke esejev Neoznanjeni glasovi v prisotnosti avtorice, kuratorke, dolgoletne direktorice Moderne galerije in direktorice Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu Zdenke Badovinac. Knjižica, ki je letos izšla pri založbi Sternberg press je del serije premislekov sodobnih in bodočih kuratorskih praks. Organizatorja dogodka Društvo Igor Zabel in Slovensko mladinsko gledališče sta k diskusiji povabila še druge sogovornike, kuratorje Charlesa Escha, Tjašo Pogačar in Vesno Vuković ter umetnika Ištvana Išt Huzjana.

Badovinac je v esejih – z gledišča vzhodne in srednje Evrope, kjer deluje – premišljevala institucijo sodobne umetnosti v času pandemije in naraščanja avtoritarnih politik. Ob tem je poudarila, da je sodobne kuratorske prakse težko obravnavati splošno – ključno je izhajati iz specifične izkušnje.

izjava

Prav kriza pandemije je na področju umetnosti osvetlila potrebo po odmiku od ustaljene prakse institucionalizirane kritike, ki deluje v vase zaprti teoriji, in usmeritvi k bolj participatornim in solidarnim pristopom. Na številne razpršene klice po spremembah, pa opaža Badovinac, ni mogoče odgovoriti z univerzalnim odgovorom, kar razume kot potrebo po specifičnosti, situiranosti.



izjava

Lokalno je postal močno izrabljen pojem v kontekstih dizajna, ekologije in turizma, v obdobju pandemije pa je dobil še dodatne politične konotacije. Koncept situiranosti, ki ga je prevzela iz dela Situated Knowledges avtorice Donne Haraway, lahko po mnenju Badovinac ponudi alternativo zlorabljeni lokalnosti. Drugi, prav tako pogosto uporabljen in nemalokrat iluzoren pojem, ki ga je po mnenju Badovinac treba ponovno premisliti, pa je inkluzivnost. 

izjava



Med gostujočimi sogovorniki, ki so osvetlili nekatere primere situiranja, je bil tudi dolgoletni kurator Eindhovenskga Van Abbemuseum, Charles Esche. Kot predstavnik močno vpete zahodne institucije je komentiral probleme globalne muzejske narative, ki se jih zahodnoevropske institucije počasi začenjajo zavedati.



izjava

Eno od rešitev Esche vidi v večji občutljivosti do skupnosti v neposredni bližini muzeja.



izjava

V kontekstu Eindhovna se mu tako zdi ključen premik od modernističnih narativ k inovativnim tehnologijam in spekulativnem oblikovanju, kar narekuje močno razvijajoče se lokalno okolje.

Badovinac zbirko esejev vidi tudi kot pregled kulturnih gibanj. Takšnih, kot jo opisuje Esche, pa tudi nekaterih, ki segajo onkraj umetnostnega. Med drugim v zbirki dobijo prostor slovenski protesti, ki so se od leta 2020 ob petkih zvrstili več kot stokrat. Umetnik Ištvan Išt Huzjan je poleg aktivnega sodelovanja prispeval risbo, ki je postala simbol petkovih protestov. Med diskusijo je izpostavil nevarnosti institucionalne prisvojitve aktivističnih političnih gibanj, ki potekajo na ulicah in so pogosto nerodno umeščena med stene bele kocke.

izjava

Tudi Badovinac je po pandemiji v institucijah zaznavala predvsem distopična vzdušja. Kljub pregledu zanimivih utopičnih in političnih primerov v umetniški praksi pa avtorica prizna, da do odgovorov, ki bi oblikovali oprijemljiv načrt, v esejih ni prišla. Ena od možnosti od kritike obstoječega preiti k predlogu mogočega, je na primeru pristopa, ki ga je izbrala v kuratorski zasnovi lanskega Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, opisala Tjaša Pogačar.



izjava

Grafični bienale se je z naslovom Iskra Delta naslonil na izrazito lokalen, oziroma bolje – situiran koncept jugoslovanskega podjetja, ki je predstavljalo računalniško alternativo zahodnim korporacijam. Prek tako specifičnega, zgodovinsko sicer neuspelega potenciala, je izpeljala fikcijski prototip umetnostnih oblik prihodnosti.



izjava

Insitucionalizirane kritike doslej niso prinesle zadovoljivih sprememb, zato je po mnenju Pogačar uporaba fiktivnih pristopov v umetnostnih formatih pomemben način zamišljanja alternativ. Te fikcijske vaje, kot jih imenuje kuratorka, takole komentira Esche.

izjava

Zdenka Badovinac je v predstavitvi zbirke Neoznanjeni glasovi večkrat omenila na prvi pogled nenavadno povezavo umetnostne institucije s solidarnostjo. Opredelila jo je kot potencial zaporedja solidarnostnih akcij, ki so se v institucionalnih programih vzpostavile v času pandemije, a se po koncu krize žal niso nadaljevale z enakim zagonom. S tem nastavkom Zdenka Badovinac kuratorjem predlaga ponoven premislek solidarnosti v umetnostnem kontekstu.



izjava

Pisala je Valerija. 

Podoba: Sternberg press / avtorski kolaž