Pol leta kulturnih bojev

Še zadnjič to leto vas pozdravljamo v kulturnih novicah. Na starega leta dan se posvečamo pregledu pozivov k odstopu, javnih pisem in protestov, ki so se v zadnjih mesecih zvrstili proti ministru za kulturo Vasku Simonitiju.

Predvečer prvih javnih pozivov k odstopu je predstavljala akcija za kulturo z naslovom Nasilje iz šestnajstega maja, v kateri so protestniki ministra pozivali k dialogu, sicer pa so mu predlagali odstop.

Protesti so se zaostrili v šesti akciji za kulturo osemindvajsetega julija, ko so protestniki Ministrstvo za kulturo polepili s klicaji. Poleg tega so protestniki takrat zahtevali odstop ministra zaradi, citiramo, “nedejavnosti v sektorju, s katerim upravlja, povsem nestrokovnega ministrovanja in gest, ki jih spomnijo na zgodnje obdobje nacizma”.

Vest so objavili tudi na STA, kar je na Ministrstvu za kulturo vzbudilo ogorčenje, saj po njihovem mnenju odziv ministrstva na “nedopustne žalitve iz članka v celoti” ni bil jasno prikazan. Šestega avgusta je ministrstvo STA-ju in protestnikom vrnilo udarec s pretanjenimi erneclovskimi silogizmi. Citiramo:

“V tem primeru niti ne gre za reductio ad hitlerum (posebno podvrsto logične zmote, imenovane reductio ad absurdum), ki nekoga enači z nacizmom zato, ker si deli kakšno trivialno podobnost z Adolfom Hitlerjem ali nacionalnim socializmom. Gre za izjavo, ki je povsem odmaknjena od resničnosti in na osebni in profesionalni ravni tako žaljiva, da nima in ne bi smela imeti mesta sredi civilizirane evropske družbe v letu 2020.”

Boj med kulturniki in ministrstvom se je septembra razplamtel. Petnajstega septembra so kulturniki začeli z zbiranjem podpisov pod skupno izjavo s sedmimi zahtevami za ministra za kulturo, pri čemer so ob neizpolnitvi katerekoli od zahtev od Simonitija zahtevali odstop. Triindvajsetega septembra so se na ministrstvu v dolgem spisu odzvali na vsako izmed točk ter, pričakovano, zanikali vse obtožbe.

Mesec kasneje, triindvajsetega oktobra, so kulturniki v še eni akciji za kulturo s postavitvijo instalacije na ulici od ministra zahtevali odstop. Spomnimo, da je v istem času ministrstvo naznanilo deložacijo več nevladnih organizacij z Metelkove 6. Ob tem so protestniki zapisali sledeče:

“Za začetek sporočamo, da ministrstvo lahko mirno deložira kar samo sebe, svoj amaterizem, nesposobnost, laži in zle nakane pa odvrže tja na višegrajsko deponijo ali v svoj bedno zamišljen gluhi vek.”

Instalacija na Ministrstvu za kulturo ni naletela na dober sprejem; protestnikom so namreč očitali, da instalacija predstavlja grožnjo s smrtjo ministru za kulturo. V tem kontekstu je bil še posebej nazoren tvit Mira Petka.

“Likvidacije in krvave roke imajo ti paraziti v genskem zapisu. Za svoje privilegije so pripravljeni ubijati. Vendar, kot je govoril vaš tovariš Kučan: Nič več ne bo tako, kot je bilo!”

Ob tem so peticije in pozivi ministru, kljub neuspešnosti, še zmerom švigali s takšno hitrostjo, da smo jim v redakciji za kulturo in humanistične vede komaj sledili.

Sedemnajstega novembra javno pismo že v nekoliko obupanem tonu prosi ministra, da naj prisluhne strokovnjakom in zainteresirani javnosti ter prične delovati v dobro slovenske kulture. Tudi na to pismo se je ministrstvo dosledno odzvalo. V uvodu so na primer zapisali, da jih, citiramo, “preseneča, da se podpisani kot strokovnjaki opirajo zgolj na pavšalne informacije, ki jih posredujejo mediji”.

Tudi proti koncu leta so se nečednosti Ministrstva za kulturo nadaljevale; najbolj pereča je bila novica o projektu novega muzeja osamosvojitve. To pa je pomenilo nadaljnji material za pisanje javnih pisem - tokrat so najbolj dejavno vihteli pero akademiki. Najprej so v javnem pismu sedmega decembra na odsotnost razprave o načrtovanem muzeju Vaska opomnili slovenski zgodovinarji. Že tri dni kasneje pa je v mednarodni peticiji skrb za akademsko svobodo v Sloveniji izrazilo 150 tujih akademikov. Tudi na ta poziv je ministrstvo odgovorilo po zdaj že dobro ustaljenih smernicah - gre za borbo proti zlu komunizma in tranzicijske levice, ne za desničarsko politiko. Skratka, postalo je očitno, da tudi odzivi ministrstva postajajo nekoliko generični, brez tistih visokoletečih silogizmov ali sočnih podrobnosti, ki smo jih bili vajeni v poletnih mesecih.

Večmesečna besedna vojna in umanjkanje družbenega življenja sta tako očitno utrudila tudi nebrzdano pošast Ministrstva za kulturo. Kulturnikom in piscem odzivov s strani ministrstva tako želimo, da ob novem letu odložijo peresa in spočijejo um v pripravi na nove besedne viharje. Ministru Vasku Simonitiju pa želimo čimveč zdravja.