Današnji snežni metež ne prinaša nič kaj novega, saj imamo snega že polne pločnike. Če bi najraje spakirali kovčke in odšli v tople kraje, pa si tega seveda ne morete privoščiti, lahko poskusite svoje frustracije sublimirati skozi umetnost in odpotujete v Muzej moderne umetnosti Ugo Cara’ v Miljah na ogled kovčka, ki je do slovensko-italijanske meje pripotoval iz toplejšega podnebja. Razstava »Umetnost v kovčku – med podobo in mislijo« je po otvoritvi v Mehiki razstavljena drugič in predstavlja dela osmih slovenskih in avstrijskih umetnic in umetnikov, ki jih v njihovi raznolikosti povezuje skupna družbena kritika, medtem ko širši koncept raziskuje trikotnik umetniškega dela, kuratorja in publike. Več o naslovu in premisleku za njim nam pove kurator razstave Vasja Nagy.

Izjava.

Kakšen pomen ima torej kovček na sami razstavi, obrazloži Nagy.

Izjava.

Kovčka torej pravzaprav sploh ne bo. Kakšno kritiko pa prinašajo dela, ki jih bodo v Miljah razpakirali iz njega? Ponovno Nagy.

Izjava.

Zdi se, kot da si lahko izberete le podnebje, v katerem prenašate nevzdržne družbene pogoje. Če imate recimo rajši mraz, si lahko te dni na Berlinalu ogledate dokumentarec

Gerda Kroskeja z naslovom »SPK Complex«, ki se vrti okoli misli, porojene v sedemdesetih letih znotraj kolektiva SPK v Heidelbergu v zahodni Nemčiji. Socialistični kolektiv pacientov je pod vplivom skupinskih branj Hegla v svojem manifestu sporočal, da je kapitalizem izvor duševnih bolezni današnjega časa, ki jih lahko pozdravimo le tako, da najprej ozdravimo sam sistem – če je treba, tudi z nasiljem.

Ob omembi nasilja pa odpotujemo preko oceana, kjer Trump predlaga, da bi se novim množičnim pokolom na šolskih ustanovah po Združenih državah lahko izognili tako, da bi oborožili kar učitelje.

Kovčke, polne družbeno kritične umetnosti, že lahko spakiramo, toda kam potem?