Razglednica iz Kassla
Redko se zgodi, da se za Kulturne novice odpravimo čez meje naše domače dežele, na vašo srečo pa se je to zgodilo prav danes. Tokrat vam bomo predali razglednico s prvimi vtisi s petnajste Documente, ki se od junija pa do septembra v stotih dneh odvija v nemškem Kasslu. Documenta je razstava v tistem trenutku najvplivnejše sodobne likovne umetnosti, ki se odvije na vsakih pet let. Vendar se letošnja od preteklih nekoliko razlikuje. Kot kustose je letos Documenta k sodelovanju povabila indonezijski kolektiv ruangrupo, ki je za osnovni koncept Documente ustoličila lumbung. Lumbung je sicer nekakšen indonezijski kozolec, vendar pomeni več kot dejanski objekt – je tudi izraz za skupnost. Prav skupnost, kolegialnost in solidarnost pa so osnovna vodila, ki prevevajo petnajsto Documento.
Umetnine zavzamejo celo mesto, ki se po svoji velikosti kosa z Ljubljano, po pomembnosti pa s Celjem. Kassel v času Documente postane svetovno središče sodobne umetnosti. Razpršene postojanke privabijo obiskovalce s celotnega sveta, čeravno moramo priznati, da jih je velika večina Nemcev. Vsakokrat se pojavijo tudi poskusi, da bi razstava obiskovalcem pokazala tudi kar največ tega majhnega kraja. Lucija Klauž, naša domača kritičarka, meni, da je bil tokrat ta poskus še uspešnejši kot sicer.
Turisti se zajedajo v mesto, kot se osa združi s sadežem fige. Postanejo njegov integralni del – Documenta pa življenje mnogih prebivalcev. Za sto dni postanejo ujetniki prizorišč umetnosti, prodajalci kart, vodiči, podajalci vseh informacij. Njihov habitat postane okužen z likovno motnjo.
Razpršenosti po celotnem mestu pa parira tudi vsebinska raznolikost predstavljenih umetnikov in likovnih del, v nekaterih primerih kar projektov. Izbor sodelujočih umetnikov je bil nekoliko podoben piramidni shemi. Ruangrupa je k sodelovanju povabila nekaj umetnikov, ti pa so lahko povabili še kakšnega. Končni rezultat – na Documenti razstavlja čez tisoč umetnikov in kolektivov, nihče pa ne ve točne številke. Naš prvi vtis je bil zmeden, kot bi se znašli sredi ogromnega, spreminjajočega se mravljišča.
Ko se postopoma privadiš na preobilje izbire, programa, iskanja povezav različnih kontekstov, iz katerih predstavljena likovna dela prihajajo, lahko opaziš v kaosu tudi lepoto in dialog. Poslušaš glasove Kurdov, Palestincev, Vietnamcev, Aboridžinov, južnoafriških staroselcev, Kubancev. Na različnih prizoriščih opaziš dela istih umetnikov in kolektivov, postavljena v dialog z deli umetnikov ter kolektivov, ki jih opaziš prvič. Najdeš lahko izjave podpore in kritike same Documente, sprotno refleksijo obtožb o antisemitizmu, ki – predvsem zaradi solidarnosti s Palestino – kot nenehen vihar divjajo nad tokratno Documento. Ali pa napis Dana Perjovschija, v katerem pravi, da je srečen, ker lahko sodeluje na zadnji Documenti, saj jo bodo obtožbe za vedno pokopale. Prevlada občutek, da se Documenta išče – uprava skuša najti pot, kako naj se otrese obtožb, kdo naj odstopi, kaj je primerno in katero delo naj bo odstranjeno. Je razstava, ki zaradi prilagajanj nima končne oblike in preseneča z nenadnimi menjavami. Več pove član tehnične ekipe, ki je želel ostati anonimen.
Skupnost, ki jo želijo ustvariti kuratorji, se prilagodi svojih internim zahtevam, načelna horizontalnost pa je še naprej pogojena z ustaljenimi pravili likovnega sistema. Med obiskom smo pridobili le redke izjave, saj ima vsak zaposleni točno določeno vlogo in svojih pooblastil ne sme preseči. Meje ustvarjanja skupnosti so jasne – ta se konča, ko ni prilagojena pogojem, v katerih se pojavlja. Uresničitev projektov je prepogosto klavrna. Pa naj to pomeni, da so predstavljeni zgolj dokumentarni filmi ali pa le ambientalni prostori, v katerih naj bi se zgodila skupnost. Več pove Lucija.
Grajenje skupnosti prepogosto temelji na predpostavki, da bo vsak obiskovalec Documente tam preživel več časa ali pa da jo bo obiskal večkrat. Veliko predstavljenih kolektivov razstavlja svoje večletne projekte, ki ne sestojijo zgolj iz materiala, ki ga je možno razstaviti, temveč so namenjeni vzpodbudi sprememb v mišljenju gledalca. Izgradnja skupnosti pa naj bi temeljila na – skoraj utopični – aktivni participaciji vsakega obiskovalca. Toda Documenta tudi oživi zaspano mesto. Ne le z razstavo, temveč tudi z raznolikim spremljevalnim programom, ki se ga je mogoče udeležiti brez vstopnice in obsega pogovore, večerne projekcije in glasbo z vsega sveta. Tudi tako morda prispeva k nastanku nekakšne – četudi malce turistificirane – skupnosti. To so naši prvi vtisi, kaj več pa lahko na naših valovih ujamete v bližnji prihodnosti.
Dodaj komentar
Komentiraj