Risanke na 45 rpm
Gramofonske plošče. Nekateri jih zbirajo, drugih ne zanima, spet tretji bi si plošč želeli, pa nimajo gramofona. V vsakem primeru pa se je težko ne strinjati s tem, da so bile gramofonske plošče nekdaj revolucionaren zvočni zapis. Kaj pa naj z njimi sedaj? Naj jih zbiramo kot materialno dobrino ali jih pustimo v pozabi? V Mestni galeriji Ljubljana so se odločili, da za čas razstave Medprostori Roberta Černelča na delavnicah uporabijo gramofonskim ploščam podobne predmete, papirnate krožnike, raje kot zapis animacije namesto zvoka.
Tako nam je idejno povezavo delavnice na razstavo Roberta Černelča razložila Lene Lekše, ki je delavnico tudi vodila. Ta način animacije, ki je v ospredju delavnice, v svojem bistvu večinoma uporablja gramofon za vrtenje sličic, zaradi česar iluzijsko oživijo. Tehnika se imenuje phonotrope, in čeprav se sliši na prvi pogled nekaj podobnega zoetropu oziroma kakršnimkoli začetnim animacijskim postopkom, sam phonotrope ni stara tehnika. Začela se je namreč uveljavljati šele leta 2007, saj temelji tudi na tehnologiji današnjega časa.
Termin phonotrope je povzet po Jimu Le Fevru, enim prvih ustvarjalcev v tej tehniki, če ne prvim. Kamera sama po sebi ne zadostuje pogojem fluidne animacije, in čeprav temu na silo radi ubežimo, se v umetniškem postopku izdelovanja samega phonotropa temu pač ne moremo izmuzniti. Če mu pa se ne moremo izmuzniti, se morda sprašujete. Matematiki.
Tako se za navadnimi 45-imi revolucijami na minuto, ki jih v večini uporabljamo za kakšne EP-je, skriva lepo, célo število 32, več kot ugodno za risanje kakšne risanke. Če bi v želji po več sličicah na vrtljaj plošče zamenjali revolucije na minuto nazaj na 33, pa cele številke ne najdemo več v Le Fevrovi formuli. To bi za animacijo pomenilo, da bi se za vsak vrtljaj plošče na posnetku kamere videl zamik slike. No, dovolj o matematiki. Ni nujno, da se držimo teh formul, kdaj se je bolje samo sprostiti.
Ne glede na upoštevanje ali neupoštevanje formule za sam phonotrope pa so si vsi taki zapisi podobni, zlasti v neprestanem ponavljanju, saj so seveda omejeni na gramofonsko ploščo oziroma neko okroglo zadevo, kjer iluzija v takem smislu lahko uspe. Tehnika phonotropa zato ni pretirano omejena niti na sam gramofon, saj za uporabo potrebuje le neko stalno vrtenje, ki se najde tudi na lončarskih vrtljivih mizah. To seveda od nas ne pričakuje spet nove matematične formule, a jo priporoča, saj se animacija lahko ponovno zaplete. Mogoča predrugačenja phonotropa pa se s tem ne končajo. Nekaj različic našteje Lene Lekše.
Možnosti je torej več, le iluzija mora biti učinkovita, phonotrope pa okrogel in vrteč se. Glede na to, da je to ena od sodobnejših optičnih igrač, še ni zelo raziskana in avtorjev, ki se z njo ukvarjajo, je malo. Kdo pa ti avtorji so, nam pove Lene Lekše.
Marie Paccou, Nikodio in Jim Le Fevre vsi ustvarjajo tudi s tehniko phonotrope. Ker pa je v ospredju po navadi nosilec gramofon, se zdi skoraj nujno, da bi takšna animacija doletela tudi kakšno plato. In da bo namesto igle raje skakala kakšna risba. Možnosti simbioze med glasbo in vizualno umetnostjo je v tej tehniki več kot dovolj, izčrpanih pa je zelo malo.
Phonotrope ponuja ogromno priložnosti in mogoče spodbudi celo kakšen novi val navdušenih avdiofilov, ki bodo na novo še videofili. Glasba bi se lahko z repetitivnimi ritmičnimi vzorci čim bolj nanašala na ponavljajočo se animacijo plošče, medtem ko bi uživali tako v slišanem kot v videnem. Čeprav že obstajajo takšne gramofonske plošče, kot jih na primer izdajajta Dope Lemon in Disney, je toliko več dobre glasbe, ki bi si zaslužila lepo animacijo, tako kot dobri phonotropi, ki si zaslužijo groovy glasbene podlage.
Na 45 RPM je prešaltu Erik.
Dodaj komentar
Komentiraj