Skriti prizori vsakdanjega življenja
Pretekli četrtek je v Slovenskem etnografskem muzeju potekala otvoritev fotografske razstave Nesnovno. Dediščina in kolektivni spomin. Razstava, ki je nastala s podporo španskega veleposlaništva, razkriva znane in manj znane vidike življenja v Španiji, ujete v objektiv med drugo polovico devetnajstega stoletja in koncem dvajsetega stoletja.
Razstava je zgrajena iz enajstih poglavji, ki obsegajo delo, prosti čas in praznovanja. Motivno raznolike fotografije so zajete tako na bučnih javnih trgih kot v spokojnih hišnih interierjih. Fotografije nam dajo tudi uvid v takratno delitev dela. Na slikah, ki prikazujejo razna gospodinjska dela, se na primer hitro opazi stroga ločenost po spolih, ki se je začela že v zgodnjem otroštvu. Pomen nekaterih fotografij je lažje razbrati od drugih, vseeno pa tudi ob znanih prizorih pomaga razlaga etnologa, ki razkrije širši kontekst dogajanja. Kustosinja razstave, španska etnologinja María Pía Timón Tiemblo, pojasni fotografijo, ki prikazuje, kako so včasih prali perilo v reki Manzanares.
Druge fotografije so v svojem posredovanju življenja v Španiji še bolj subtilne. Če si jih ne ogledamo dovolj natančno, lahko popolnoma zgrešimo, kaj se skriva za kompozicijsko dovršeno črno-belo površino. Timón Tiemblo razloži pomen fotografije mlajšega para s tretjo osebo v ozadju.
Avtor omenjene fotografije je Nemec Otto Wunderlich, ki je v Španijo prišel kot trgovec z rudninami, nato pa se je med potovanji v Anglijo in Francijo navdušil nad fotografijo. V Španiji je začel fotografirati lokalne znamenitosti, ki vključujejo razne katedrale, akvadukte in jamske hiše. Te fotografije je kasneje prodajal kot razglednice. Ob fotografiranju snovne dediščine mu je v oči spotoma padla nesnovna dediščina. Čeprav je danes nemalo prizadevanj po dokumentiranju nesnovne dediščine, ki jo od leta 2003 ščiti tudi Unescova konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, so prizore, ki osvetljujejo nesnovno dediščino, fotografi sprva ujeli nenamerno. Ni pa veliko presenečenje, da so posebnosti neke kulture na začetku pritegnile predvsem pozornost ljudi, ki niso pripadali tej kulturi.
Poleg tujega pogleda, ki opazi skupnosti samoumevne posebnosti, je bilo v devetnajstem stoletju v Španiji več tujih fotografov tudi preprosto zato, ker španska fotografija ni bila tako tehnično napredna, kot je bila na primer v Franciji. Zato so najstarejše fotografije na razstavi delo francoskega fotografa Jeana Laurenta, ki se je zanimal za najnovejše fotografske tehnike in je kasneje postal uradni fotograf Muzeja Prado. Najmlajše fotografije razstave pa je posnela Španka Cristina García Rodero, ki se je rodila več kot sto let po Laurentu. Rodero se je s fotografijo seznanila v zgodnji mladosti z beleženjem praznovanja v čast Devici Mariji Santo Voto, ki je Roderin rodni kraj v štirinajstem stoletju obvarovala pred črno kugo.
V sodobnem dokumentiranju nesnovne kulture ima etnografski film primat nad fotografijo. A to še ne pomeni, da se je njena raba v ta namen opustila.
Fotografi, kot sta Wunderlich in Laurent, za razliko od današnjega časa niso imeli nobenih omejitev pri fotografiranju. Timón Tiemblo pojasni težave, s katerimi se kot antropologinja, ki fotografira nematerialno dediščino, sooči na terenu.
Razstava Nesnovno. Dediščina in kolektivni spomin poleg izginulih elementov kulturne dediščine, kot so potujoči prodajalci nožev, in dediščine, ki se je ohranila do danes, kot je praznovanje velikega tedna, ponuja predvsem vpogled v zametke fotografiranja nesnovne dediščine. Na ogled bo še do 19. novembra.
Foto: Otto Wunderlich, Skupina ob vodnjaku, Arenas de San Pedro (Ávila), 1916.
Dodaj komentar
Komentiraj