Šumska teorija-fikcija

Pred dobrim tednom dni smo se zvečer znašli v podhodu Ajdovščina sredi Ljubljane, kjer smo se v Cirkulaciji 2 udeležili “avdiovizualnega dogodka ob izidu posebne številke revije ŠUM” – kot je bil dogodek opisan na Facebooku. V zatemnjenem prostoru ob spremljavi prijetnih ambientalnih tonov sta za mikrofon najprej poprijela urednika posebne številke Maks Valenčič in Tisa Troha. Ta je povedala, da zdaj ni čas za jugonostalgično hrepenenje po izgubljenih preteklostih ali prihodnostih, zaradi česar je najnovejša številka ŠUM-a osredotočena na sedanjost.

O zbirki šestih besedil, ki je nastala v sodelovanju z letošnjim Grafičnim bienalom, smo si tako zastavili dve vprašanji: kako konkretno so besedila povezana s sedanjostjo in kako so objavljeni teksti povezani z razstavo. Na vprašanje o povezavi med revijo in razstavo nam je odgovorila Tjaša Pogačar, odgovorna urednica ŠUM-a in kuratorka grafičnega bienala.

Izjava

Razstavo in revijo torej združuje pozornost, ki jo obe posvečata precej novemu žanru teorije-fikcije. Tisa Troha, sourednica nove številke, pa poleg teoretsko-fikcijske opaža tudi tematsko povezavo.

Izjava

Ker je nova številka ŠUM-a torej izrazito usmerjena v žanr teorije-fikcije, nas je zanimalo, kakšna je bila uredniška politika oziroma – rečeno preprosteje – kakšna so bila navodila piscem? Pojasni Troha.

Izjava

V prejšnji izjavi omenjeno višjo instanco smo povprašali, kako razume bistvo teorije-fikcije. Gre namreč za precej nov literarni oziroma filozofski žanr; njegov začetek je večinoma postavljen v leto 2008, in sicer ob izid prvega teoretsko-fikcijskega dela Ciklonopedija iranskega filozofa Reze Negarestanija.

Izjava

Med šestimi teksti nam je še posebej v spominu ostal del zgodbe Enee Kavčič, v kateri avtorica zabavno revidira filozofsko zgodovino Ljubljane. Kot pravi, so leta ‘35 v begu pred nacisti logični pozitivisti dunajskega kroga zbežali v … Ljubljano! S svojo prisotnostjo so v prestolnici povsem spremenili intelektualno vzdušje, kar je preprečilo vznik heideggerjancev in sledilcev frankfurtske šole, kasneje pa tudi slavne lacanovske šole. Ali lahko ta komentar razumemo kot namig na vznik teoretske alternative v resničnosti – in sicer prav v teoretskih podvigih ŠUM-a –, smo vprašali Troho. 

Izjava

Odločitev o tem, ali gre za resnično nezačrtane smeri ali le novo dogmatično usmeritev, ki z vseh strani citira ista dva ali tri avtorje, bomo prepustili poslušalcu. Izid novega ŠUM-a odpira še drugo vprašanje, ki ga je smiselno zastaviti na koncu: ali gre pri žanru teorije-fikcije za resnično temeljni premik v sodobnem teoretskem pisanju? Ali lahko v nerazločljivo zmiksanih diskurzih teorije in fikcije prepoznamo nespremenjeno logiko postmodernizma, ki pač še naprej združuje vse nezdružljivo, ali pa gre v teoriji-fikciji za nekaj resnično kvalitativno drugačnega?

S tem vprašanjem se je mučil Oskar.