Svetovalec svetu!

Svetovalec svetu!

Kulturna ali glasbena novica
12. 10. 2016 - 15.10

Alfred Jarry je nekoč davno izjavil, da pride za resničnega ljubitelja gledališča pravzaprav v poštev le obisk predpremiere! In sicer zato, ker predstave do njene krstne izvedbe še ne umaže vsa nastopaška svinjarija malomeščanstva! Če ste zamudili včerajšnjo predpremiero Svetovalca v Mestnem gledališču ljubljanskem, imate danes še zadnjo možnost! Gre za uprizoritev prve drame staroste slovenskega gledališča – Mileta Koruna – komedijo, ki jo je v intervjuju Patricije Maličev za aktualno Sobotno prilogo pospremil z naslovno izjavo, citiramo: »Režiser je samo stric, medtem ko je dramatik prava mama.« Po avtorjevih besedah gre za »katalog bizarnih prizorov«, ki ga je zrežirala Nina Rajić Kranjac, v katerem želi skrivnostni mojster, nekakšna mešanica radovedneža, psihoterapevta, zasliševalca, spovednika, filozofa in umetnika, pomagati ljudem ter ob tem ne terja nikakršnega plačila. Junak Mark Anton si v Svetovalcu zada bistveno, a delikatno ter prepogosto zlorabljeno življenjsko nalogo, ki Korunu pomeni tudi »vrhunec človečnosti in humanizma: kako prevzeti odgovornost za nekega človeka«. Kako bo vse to umeščeno v kontekst časa in družbe, ki je novopečenemu dramatiku glede dramskih besedili najpomembnejši, pa preverite drevi ob pol osmih!

Jogi – in to ne tisti indijski ... pa tudi ne risani medved iz parka Jellystone [dželistoun] – vzmetnica oziroma »modroc«! Umazan, brez prevleke ter tudi brez vzglavnika. Na njem pa deka z nekakšnim tigrastim vzorcem. Oba porinjena v kot stranišča, na ploščicah katerega sta s flomastrom zapisani naslednji vprašanji: »Katere so vrednote, h katerim danes stremi Evropa? Kaj je tisto, kar združuje teh osemindvajset različnih držav, številne jezike, vere in prostore kulturne dediščine?« To je opis spremljevalne fotografije ob najavi kratkega performansa z beatlovskim naslovom Jagodna polja za vedno, ki bo danes v Stari mestni elektrarni v okviru festivala Mesto žensk spregovoril o ustvarjanju evropske kulturne identitete, katerega glavna ovira so ves čas razlike, ki tvorijo konflikte … Sodijo solidarnost, enakost in osebna svoboda v bližino straniščnega kotlička za splakovanje kot na že omenjeni fotografiji? Ponujata performerja Ana Dubljević in Milan Marković Matthis drugačen odgovor?

Če kupite vstopnico za Jagodna polja za vedno oziroma za dogajanje Mesta žensk od 16. do 20. ure, pa si za isto ceno lahko ogledate še performans Pismo za Haseebo, v katerem si Švedinja Nina Marković Matthis in Haseeba Kareyja, begunka iz Sirije, med Haseebinim begom iz države, ki jo je razdejala vojna, izmenjata niz pisem. Gre za kratko delo o evropskih sanjah o Drugem, ki ga v najavi pospremi naslednji citat Slavoja Žižka: »Najbolj elementarni fantazmatični prizor ni fascinantni prizor, ki si ga ogledamo, temveč misel, da ‘je tam zunaj nekdo, ki si nas ogleduje’; to niso sanje, temveč misel, da ‘smo objekti v sanjah nekoga drugega’.« Poslušajmo odlomek enega izmed pisem:

Izjava

Za konec vas za pljunek v obraz začetku vseeno vabimo še na premiero! V Kinodvoru bo namreč danes ob 21. uri prvič na ogled film Klub, bojda »neusmiljena in provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške Cerkve,« ki jo je posnel čilski režiser Pablo Larraín. Film s primesmi psihološkega trilerja govori o štirih nekdanjih duhovnikih, ki »prej po zgledu Sopranovih kot po pa zapovedih Vatikana« živijo v odročni hiši v tihem obmorskem mestecu na čilski obali. Ironično so jih tja poslali, da bi se v osami in molku, skriti pred očmi javnosti, odkupili za pretekle grehe.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness