Turško gledališče in njegova oblast

Turško gledališče in njegova oblast

Kulturna ali glasbena novica
13. 8. 2018 - 15:10

Po poročanju Zahodnih medijev si je turški predsednik Erdogan pred mesecem dni z dvema dekretoma podredil tradicionalno avtonomno institucijo Turška državnq gledališča. Turška gledališča po novem tako ne bodo več imela nadzora nad proračunom, programom in nepremičninami.

Položaj gledališča v Turčiji nam je predstavil Bilal Akar, igralec, doktorski študent sociologije in eden od ustanoviteljev Združenja za raziskovanje kulture in gledališča. Akar, ki raziskuje transformacijo kulturnega in gledališkega polja v času vladavine Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), komentira nedavno spremembo zakona oziroma njene potencialne posledice:

izjava

Sicer pa opozori, da v Turčiji obstajajo trije tipi gledaliških ustanov. Najstarejše so mestna gledališča, ki jih financirajo mestne oblasti in so bila do nedavnega relativno svobodna in tudi umetniško močna.

izjava

Sledijo jim državna gledališča, ki so bila ideološki aparat kemalistične republike v njenem projektu sekularizacije, modernizacije in pozahodnjenja. Vsled te tradicije so tarča kritik alternativnih umetnikov:

izjava

Hkrati pa so zaradi tega v družbi - in na Zahodu - spoštovani in trn v peti AKP, ki se jih je lotila s privatizacijo:

izjava

V zadnjih desetletjih pa se je razvila tudi močna neodvisna gledališka scena, ki je umetniško najbolj drzna, njen del pa so tudi kurdska gledališča. Odkar je država po protestih leta 2013 prenehala financirati neodvisne producente, pa še toliko lažje delujejo opozicijsko, saj vlada nima več na voljo vzvodov za pritisk, kakršne ima v mestnih in državnih gledališčih.

izjava

To sicer ne pomeni, da pritiskov ni, še posebno v primeru kurdskih ustanov, ki so deležne sistematične državne represije že od devetdesetih let.

izjava

Sicer Akar poudarja, da AKP nima konsistentne kulturne politike, čeprav si očitno želi kulturne hegemonije. Onkraj ekonomskih in cenzorskih pritiskov, torej povsem represivne strategije, jim manjka imaginacije in sredstev. Zato se osredotočajo predvsem na eliminacijo republikanske kulture, tudi z gentrifikacijo v mestnem središču pozicioniranih stavb državnih gledališč, ki jih spreminjajo v nakupovalna središča.

izjava

Sicer pa se največji pritiski osredotočajo na televizijo in film, kjer sta tako cenzura kot ideološko podložena produkcija najmočnejši. Pri tem pa Akar meni, da niti podpovprečne režimsko sponzorirane drame niti prav takšni filmi in nadaljevanke pri občinstvu niso naletele na navdušen sprejem. Dodaja še, da lastniki medijskih podjetij navadno sprejemajo cenzuro, da bi se izognili morebitnim ekonomskim posledicam.

izjava

Kot odgovor na vprašanje, kakšna sredstva so na voljo gledališčnikom in umetnosti v spopadu z biopolitičnimi neoliberalnimi taktikami oblasti, nam predstavi stanovsko strategijo.

izjava

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness