Zagreb, za koga?
Današnje Kulturne novice se posvečajo mestni in stanovanjski politiki Zagreba, kjer se je februarja letos z zmago Tomislava Tomaševića in stranke Možemo na lokalnih volitvah končala petnajstletna vladavina preminulega Milana Bandića in njegove ekipe. O zagrebški lokalni politiki, njeni primerjavi z ljubljansko situacijo in globalnih trendih stanovanjske politike smo poslušali na dogodku Mesto, za koga?, ki se je v organizaciji Inštituta za študije stanovanj in prostora odvil ta torek v atriju ZRC-ja.
Podobno kot Ljubljana pod Jankovićem je Zagreb pod Bandićem doživel veliko urbanistično, socialno in stanovanjsko preobrazbo. Bandič je med županovanjem v institucijah vzpostavil interesne mreže, s pomočjo katerih je lahko nadzoroval večino procesov znotraj mesta. Ta strategija je med drugim omogočila razrast korupcije in klientelizma. Nazoren primer tega je bila prodaja obveznic na londonski borzi s strani Zagrebškega holdinga; 300 milijonov evrov vredne obveznice naj bi služile za obnovo vodovoda, kanalizacije in plinske mreže, do katere ni nikdar prišlo. Rezultat tega sta 300-milijonski dolg in neobnovljena infrastruktura.
Bandićevo vodenje mesta je pustilo sledi tudi na področju stanovanjske politike. Kaj se je v preteklih desetletjih spremenilo na tem področju, opiše arhitektka ter članica gibanja Pravo na grad in politične platforme Možemo Iva Marčetić.
Podobno kot v Ljubljani, kjer so kot alternativa trenutnim mestnim oblastem nastala gibanja z drugačno vizijo mestne in stanovanjske politike, kakršno je Ljubljana odprto mesto, krajše LOM, v Zagrebu že več kot desetletje obstaja gibanje Pravo na grad. Kako se je gibanje začelo in kako je članom postopoma uspelo zmagati na volitvah, razloži Marčetić.
Kljub uspešnosti gibanja na volitvah in alternativni viziji mestne politike, ki jo ponuja platforma Možemo, finančna in institucionalna situacija občine Zagreb nista rožnati. Bandić je namreč svojim naslednikom zapustil zelo zadolženo občino, ključne mestne institucije pa so zaradi večletnega klientelizma in korupcije na robu propada. Poleg Bandićeve dediščine je Zagreb v preteklem letu in pol utrpel še dva potresa, trenutna politična klima v državnem zboru pa levim politikam, milo rečeno, ni naklonjena. Kaj storiti v takšni situaciji, komentira Marčetić.
Kljub težki situaciji to ni razlog za pretiran pesimizem. Sprememba trenutnih trendov občinskih in stanovanjskih politik po Evropi ne bo preprosta, a po mnenju Marčetić se splošno ozračje in okvir, v katerem razmišljamo o omenjenih vprašanjih, spreminjata.
Dodaj komentar
Komentiraj