Zapuščina pisca pustolovk
V soboto sta nemška pisatelja Enis Maci in Mazlum Nergiz na Novi pošti predavala o Karlu Mayu. Predavanje z naslovom Parkur o Karlu Mayu je del programa mednarodne rezidence Slovenskega mladinskega gledališča v sodelovanju z Goethe-Institutom in Mednarodnim grafičnim likovnim centrom.
Karl May, ki nam še danes ne da miru, je eden od komercialno najbolj uspešnih nemških pisateljev vseh časov, znan po pustolovskih romanih, ki pripovedujejo o spopadih dobrega in zlega, od Daljnega zahoda vse do Bližnjega vzhoda. Maci in Nergiz kot otroka priseljenskih družin nista odraščala z njegovimi knjigami. S pisateljem sta se prvič srečala med sošolci, ki so ga vestno prebirali. Ob tolikšni razširjenosti avtorja se je bilo njegovemu vplivu na družbeni imaginarij nemogoče izogniti. Nergiz pojasni, zakaj sta se odločila posvetiti pisatelju in njegovi zapuščini.
Za Maci, ki je sicer znana po postmodernih fragmentiranih esejih, je Karl May sociološko zanimiv kot pisatelj trivialne, kič, popularne literature.
Nergiz se pridružuje Maci v posebni ljubezni do kiča. Doda, da takšna literatura kljub pogosto stereotipnim prikazom likov razkriva tisto, kar ljudi najbolj nagovarja.
Kaj nam trivialna literatura pove o družbi, lepo odraža zgodovina prevajanja Karla Maya v slovenščino. Njegova dela so v številnih prevodnih različicah izšla v več kot sto tisoč izvodih. Trdo vezane zlato-zelene bukve se še danes najdejo v tako rekoč vsakem antikvariatu. Pri prevajanju njegovih pustolovk smo si Slovenci vzeli veliko svobode, kar je bilo sicer za prevode trivialne književnosti nekoč običajno. Pojasni dr. Irena Samide, profesorica nemške književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani.
Zgodbe pa so prevajalci prirejali tudi glede na aktualno politično situacijo. Sprva je bil na primer glavni lik romanov, ki je v izvirniku seveda Nemec, kar poslovenjen. V tridesetih letih, ko je bil Karl May na vrhuncu popularnosti, je v prevodih prevladovalo katoliško sporočilo in so iz romanov izpuščali odlomke, v katerih je Vinetou, poglavar Apačev, kritičen do osvajalskih krščanskih misijonarjev. Poudarjali pa so odlomke, ki opisujejo njegovo spreobrnitev v krščanstvo. Nekoliko kasneje, v času socialistične Jugoslavije, pa so prevajalci zamolčali kakršnokoli krščanstvo junakov.
Prevajanje, ki ni zvesto originalu, je nenavadno blizu Mayevemu stilu pisanja. Pisatelj, ki je zaradi kleptomanije večkrat končal v zaporu, je namreč slovel tudi kot mitoman. Bralce je v romanih prepričeval, da je doživljal dogodivščine v krajih, ki jih ni nikoli obiskal. V resnici pa je več časa kot v tujini preživel v zaporu, kjer je tudi našel dovolj miru za pisanje. Maci meni, da je literatura nasploh nekje med iskrenostjo in resničnostjo.
Dr. Samide poudari, da Mayeva dela prikazujejo romantiziran eksotizem in neprekosljiva junaštva, za katera so že v tridesetih letih dejali, da jim ni za verjeti. Toda kljub zavedanju o fiktivnosti njegovih del ta še vedno odražajo želje neke družbe in oblikujejo naš okus.
Dodaj komentar
Komentiraj