Nismo, skratka, prvi kreteni v karanteni. Zato se lahko tokrat poparimo s kakšnim velikim literarnim zgledom. Brez skrbi, smo le preveč klasicistični, da bi po gospodu Stephenu Kingu oz. Stanleyju Kubricku v samoizolacijah klali svoje najbližje. Ne moremo pa mimo prve avtokarantene, ki je tako rekoč porodila moderno literaturo in posebej krajšo prozo. Govorimo seveda o stoterni gloriji Dekameronovi, ki nam jo iz dotedanje literarne zgodovine servira veliki Janez... Boccaccio.

*

Pravim torej, da je število let po blagodejnem učlovečenju sina božjega narastlo že na tisoč tristo oseminštirideset, ko je v veleslavno Florenco, ki prekaša po lepoti vsa druga mesta Italije, prodrla smrtonostna kuga, in ta je bodisi pod vplivom nebesnih teles ali zaradi naših krivičnih del po pravični jezi božji zadela smrtnike zato, da bi se poboljšali; začela se je bila nekaj let poprej v vzhodnih deželah, pobrala po njih nešteto živečih, se širila nezadržno od kraja do kraja in se s svojimi nadlogami razprostrla proti zahodu.