Danes gremo obenem naprej in nazaj. Kaj boljšega od dialektičnega cik caka. Naprej: spet bomo metaforizirali. Nazaj: vračamo se k filozofiji. Torej: nocoj bomo prebrali nekaj metafor iz nekaterih kontingentno nametanih filozofiranj.

*

Subjekta [je] moč pojmovati kot anamorfozo biti.

*

Celo pri povsem interpretiranih sanjah moramo pogosto pustiti kakšno mesto nepojasnjeno, ker pri interpretiranju opazimo, da se tam nahaja cel klobčič sanjskih misli, ki se ne pusti razvozlati, povrh pa lahko vidimo, da ni prispeval nič novega k vsebini sanj. To je popek sanj, mesto, kjer se zavihtijo v neznano. Sanjske misli, h katerim nas pripelje interpretacija, po naravi stvari ne morejo biti dokončne in se nujno v vseh smereh zraščajo z zapletenim omrežjem našega miselnega sveta. Sanjska želja zraste na mestu, kjer je to pletenje še zlasti gosto, podobno kot goba iz podgobja.

*

Tako prevaja začetnik, ki se je naučil novega jezika, ta jezik vselej spet v svojo materino govorico; toda duha novega jezika si je prisvojil in svobodno lahko ustvarja v njem šele, kadar se izraža v tujem jeziku, ne da bi se spominjal materinščine in ko pozabi v njem na svoj rodni jezik.

*

Minervina sova poleti šele, ko pada mrak.

*

Slika: Adriaen van Ostade - Ščoči moški (Wikimedia Commons)