Slavna Platonova votlina. Ki se nahaja v sedmi knjigi Države. Uf, koliko so že govorili; o starosti, o pravičnosti, o dobrem, o idejah, o vladarjih, o ženskah. In zdaj o resničnosti. Vsako metaforo je treba brati temdobesedneje, le tako lahko zares izkusiš njeno prispodobno moč. Zato je ta votlina ena taka grozljivka o temačnosti nespoznanja, v kateri smo zasužnjeni ljudje.

(Prevajalec je Gorazd Kocijančič, izdaja pa študijska Celjska Mohorjeva.)

*

Zamisli si ljudi v nekakšnem podzemskem, jamskem bivališču z velikim vhodom, ki se razprostira vzdolž vse votline in je odprt za svetlobo. V tem prebivališču omenjeni ljudje že od otroštva bivajo z vezmi na nogah in vratovih, tako da ostajajo na istem mestu, strmijo le predse ter zaradi vezi ne morejo zasukati glav. Zamisli si luč ognja, ki žari od zgoraj in od daleč, za njimi. Vmes med ognjem in ujetniki je pot navzgor; ob njej si zamisli zgrajen nizek zid, tako kot lutkarji pred ljudi postavijo pregrade, nad katerimi kažejo umetnije.

*

Mi spinozisti, ateisti in materialisti, historični, dialektični in ostali, še najbolje vemo, da so stvari le redkokdaj tisto, za kar se kažejo. Kar in kakor so nam kazane. Rekla kazala. Ne rabiš biti idealist, da si dovoliš uzreti se onstran okov svojih jam.

*

Slika: Wikimedia Commons