Mesto žensk ob svoji polnoletnosti izlušči srčiko življenja

Mesto žensk ob svoji polnoletnosti izlušči srčiko življenja

Recenzija dogodka
11. 10. 2012 - 13.00
 / Kultura

Mednarodni festival Mesto žensk, ki slovi po ženskih umetnicah, obiskovalkah in organizatorkah, se letos spopada s temo starosti.
Kaj pomeni biti star v preseku z ženskostjo? Kaj pomeni ženskost v preseku s starostjo?
Kje so glasovi starejših žensk in kako se umetnice lahko obdržijo na odru tudi potem, ko presežejo magično mejo srednjih let, so le iztočnice, na katerih mrgoli različnih interpretacij dane teme.
Te dni festival dosega svoje vrhunce. Že včerajšnje dogajanje, ki se je začelo v Moderni galeriji z javnim pogovorom o feminizmu, izobraževanju in umetnosti danes, je kar dobro razgrelo vsaj del publike.
V napolnjeni dvorani so svoja stališča zagovarjali predstavniki različnih institucij in gibanj, med njimi dr. Marina Gržinić, profesorica na Akademiji na Dunaju, umetnici Ana Čigon in Ana Grobler – slednja je predstavljala tudi feministični festival Rdeče zore, prodekan Akademije za likovno umetnost, Alen Ožbolt, predstavnica Red Mind kolektiva, ter doktorice Neva Šlibar, Jelena Petrović in Tanja Mastnak.
Govor je tekel o zastopanosti žensk na ALU, tako tistih, ki manjkajo na mestu profesoric, kot tistih, ki manjkajo v učnem gradivu.
Gospod prodekan je izrazil svoj dvom v prikazane grafe in številke ter povedal, da svet na ALU ni tako črnobel, saj imajo na magistrskem študiju vendarle nekaj sodobnih predmetov, da pa stanje sicer ni rožnato. Zdelo se mu je, da je javno pismo, ki so ga spomladi predstavnice Red Minda in Rdečih zor z Ano Čigon na čelu naslovile na ALU, naravnost militantno. Po tem, kar je povedal, ga cela dvorana, kot je delovalo, ni več upoštevala.
Dr. Marina Gržinić je poudarila, da je ALU konzervativna institucija in da je bilo javno pismo legitimno, ne pa militantno. Izpostavila je, da so v tem trenutku osnovna zahteva za neko bazo v tem prostoru istospolne zakonske zveze.
Tudi iz publike je prišel zagret odziv, da so institucije kakršna je ALU, tiste, ki bi morale biti zgled s tem, ko bi prikazovale sodobne vrednote. Kritike so letele tudi na akademski feminizem, češ, da pri nas obstaja enormen razkorak med akademsko ravnjo in vsakdanjim življenjem žensk.
Da kultura in umetnost ravno zdaj igrata, tako kot v preteklosti, ključno vlogo svetilnika, ki ljudem razsvetljuje sliko sveta, v katerem živijo, je dejala Dr. Mastnak.
Mraz v dvorani, ki je spominjala na hladilnico, ni dopustil dovolj zagrete debate, zato smo se strinjali, da so prostor, ki je bil nekoč prijeten za pogovor, uničili.
Večer se je nadaljeval v Cankarjevem domu, kjer sta v dvorani Duše Počkaj nastopili znameniti igralki, legendi slovenskega gledališča, Štefka Drolc in Iva Zupančič. Ti dve izjemni dami sta z dokumentarno predstavo Barbare Kapelj Osredkar Draga Duša, posvečeno dramski igralki Duši Počkaj, ogreli hladen jesenski dan.
Ob spremljavi harfe in videa sta odigrali presunljivo predstavitev njunih življenj, kjer so avtobiografsko pripovedovanje, spomin ter deklamacija nekdaj odigranih vlog, postali osrčje odrskega prostora. Njuno zaporedno interpretiranje Ismeninega govora iz Smoletove Antigone ni bil le dokaz njunih naravnost vrhunskih igralskih sposobnosti, temveč in predvsem, umestitev takrat prelomnega besedila v čas in prostor, ki to besedilo potrebuje morda bolj kot kdajkoli prej. »Njih lepo, je tvoje lepo in tvoje lepo je moje lepo«, je odzvanjalo z njunih ust.
Odrski reflektorji so skozi podobe povedanega osvetlili vso lepoto, ki jima jo je v svoji neizprosnosti podarilo življenje. S poosebitvijo poezije Boruta Kardelja sta, držeč se za roko, stali kot »skala in korenina«, »bili sta tako razklani in zvezani, da sta peli visoko v planini«.
Tako iskreno slikanje življenja, kot da bi se le-to vrtelo pred našimi očmi, ni mogoče postavljati ob bok denimo razstavi argentinske umetnice Ane Álvarez – Errecalde. Njene fotografije golih ženskih teles, ki, kot obleke z etiketami, visijo v galeriji Vžigalica, je mogoče obleči in tako vstopiti v mnogoterost ženskih »lupin«. Različne telesne konstitucije in države porekla na etiketah nudijo prostor za razmislek o vrednotah, ki jih dajemo telesu.
Daleč od občinstva tudi ni ostal film Sarah Polley, Daleč od nje, ki se je odvrtel v Cankarjevem domu, in pripoveduje o preranem prihodu Alzheimerjeve bolezni, ki zaseka v življenje zakoncev,saj ju ženina izguba spomina loči tako fizično kot tudi mentalno.
Nocoj festival obeta večer performansov, kjer se bo najprej predstavila Meta družina, enotedenski projekt Julie Bardsley z lokalnimi udeleženci. Sledijo trije performansi v Stari elektrarni, med katerimi velja izpostaviti slovito špansko umetnico Esther Ferrer. Njen performans bo hkrati predavanje, saj se v njem skupaj zlivata praksa in teorija.
Večer se zaključi s koncertom Wendy Mcneill v Menzi pri koritu. Za pokušino prisluhnimo njeni skladbi Ask me no questions.
Po Mestu žensk se sprehaja Simona Jerala.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.