Mateja Kurir o das Unheimliche
Pogovarjamo se s filozofinjo in izvorno avtorico oddaje Misliti arhitekturo. Skozi bralni seminar je Mateja Kurir v nekaj letih obdelala ničkoliko filozofskih tekstov, ki vstopajo na področje arhitekture. V letošnjem letu je njeno prizadevanje za osmišljanje arhitekture kulminiralo v knjigi “Arhitektura moderne in das Unheimliche”, ki se ji posvečamo danes. Ob branju izbranih odlomkov iz knjige se bomo spraševali o tesnobi modernistične arhitekture.
____________________
Mateja, pozdravljena.
Za začetek naj se ti vrne vprašanje, ki si ga oziroma sta ga z Izidorjem Baršijem v toliko oddajah Arhitektura govori zastavljala svojim sogovorcem, torej: Kaj (in kako) je arhitektura?
Privid na Akropoli:
Pasus, stran 18-20: “Atenska Akropola, natančneje njen Partenon, je tako prva nevralgična točka, ki s prividom das Unheimliche povezuje tri sodobnike, ki veljajo za ene najbolj kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Ko na Akropoli v različnih obdobjih stojijo utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud (1856-1939), demiurg modernistične arhitekture Charles-Édouard Jeannaret, kasneje poznan kot Le Corbusier (1887-1965) in odločilen filozof hermenevtične fenomenologije Martin Heidegger (1889-1976), se njihov svet za trenutek krepko zatrese. Akropola je za tri markantne osebnosti 20. stoletja zastavila zarezo v njihovem življenju, za nas pa je to kraj, kjer se ob soočanju treh nosilcev preporoda moderne s starim prikaže privid te monstruoznosti, te hrbtne strani sublimnega.”
Lahko primerjamo izkušnjo das Unheimliche Freuda, Le Corbusierja in Heideggerja na primeru njihovega obiska Akropole in skozi doživeta občutja začrtamo termin, okrog katerega v knjigi koncentriraš torišče občutenja za časa moderne, pri čemer podajaš tezo o tem, da gre pri tem tudi za enega od konstitutivnih elementov moderne arhitekture, ta občutek specifične tesnobe, ki je na meji med domačim in nedomačim, zunanjim in notranjim, občutek odtujitve in depersonalizacije. Zakaj je Akropola tako pomembna pojava, utelešenje stiske nezmožnosti doseganja veličine, podobne veličini stare civilizacije, sploh ko je tehnološki napredek tako razcveten? Kaj na Akropoli je tako grozljivega, kaj tako uteleša das Unheimliche, da pusti tako močan vtis na omenjene avtorje?
Heidegger: dom, tesnoba, strah; nedomačnost; mišljenje biti v grajenju in prebivanju;
Pasus, stran 106-107: “Ravno brezdomovinskost je tista, ki postavlja sodobnega človeka na pot prebivanja: ko se zave in razmišlja o brezdomovinskosti, šele takrat stopi na pot pravega prebivanja: “Ko človek pomišlja brezdomovinskost, to že ni več nikakršna revščina. Prav pomišljana in dobro obdržana je edini prigovor, ki kliče smrtnike v prebivanje.” (citat iz Spisi o družbi in religiji, 27) Brezdomovinskost je zatorej opredeljena kot hrbtna stran prebivanja, kot njegova nuja, usodnostna narava, ki bo v modernem svetu bržčas prišla na plan. Na plan jo bo izbezala pristna nuja človeka, na plan jo bo potegnilo pertinentno človekovo vprašanje: vprašanje o smrti, vprašanje o biti.”
Pri Heideggerju se obračaš na obravnavo das Unheimliche skozi njegov celoten opus - začenši z deli Bit in čas, Temeljni problemi fenomenologije, Uvod v metafiziko, Hölderlinova himna Ister in Gradnja Prebivanje Mišljenje. V njegovi filozofiji dom - das Heim zavzema pomembno mesto, ki lahko celo “prekaša vprašanje biti” (38). Z uporabo izpeljav terminov iz dóma pridemo do domačnosti in posebej nedomačnosti, ki preveva bivanje v modernem svetu. Das Unheimliche v različnih uporabah zavzema pozicijo grozljivega, brezdomovinskega, vse do nasilnega (téchne) in človeka z umanjkanjem biti določi kot najgrozljivejšega nad vsem bivajočim (das Unheimlichste). Heidegger za izris uporablja starogrške, epistemske besede, ukvarja se z razmerji med pomeni das Unheimliche in deinón. Slednji združuje nasilno, torej téchne, in dike oziroma nadvladujočnost, to neustavljivo bivajoče. Razloži, prosim, kompleksno vsebino termina das Unheimliche skozi prizmo Heideggerjevih tekstov.
Freud: skrito, ki je prišlo na dan; estetika;
Pasus, stran 114: “ … dvojica heimlich/unheimlich ni najbolj običajna polarizacijska dvojica zahodne misli. Zaradi njene konstitucije, še bolj pa zaradi njenega pomena, pa se vse bolj kaže aspiracija, da postane ključna terminološka dvojica moderne in modernizma.”
Pasus, stran 156: “Heim, dom ali hiša človeka, je tu mesto, ki subjekt prikaže kot objekt, saj se ravno na tem mestu prikaže vsa ne-avtonomnost subjekta. Natanko v Heim se manifestira želja kot želja Drugega, poleg tega pa moja želja vstopa v nekakšno votlino, kjer je pričakovana kot forma objekta, ki sem jaz. Heim je ta točka doma, v katero pa je bistveno prišita - tesnoba.” [po Lacanu]
Pri Freudu se das Unheimliche vzpostavlja seveda v polju psihoanalize (in kot estetska dimenzija) in temu primerno se ukvarja z razkrivanjem prikritih, tesnobnih stvari, ki naj pridejo na plan, citiramo: “Česar ne doseže javno in obzirno, se utegne polastiti heimlich in brezobzirno.” (125) Po Freudu je tako ta das Unheimliche nekaj razkritega, za kar Heidegger pravi, da je ravno nasprotje tehnološke arhitekture, ki vendar zakriva bistvo. Pa vendar lahko tu morda naredimo povezavo potlačitve umanjkanja bistva (biti) v moderni arhitekturi s tem, kar jo dela tesnobno, oziroma kam bi pri Freudu postavili das Unheimliche v arhitekturi?
Le Corbusier: tehnika, transparenca, abstrakcija;
Ključne značilnosti Le Corbusierjevega arhitekturnega programa so tehnika, transparenca in abstrakcija. Prost tloris in fasada, ki sta zaradi nosilnih stebrov lahko poljubna, horizontalno okno, čiste linije, arhitektura-stroj. Vendar pa siljenje materiala v formo ne more nadomestiti veličine atenske Akropole - trdim, da bolj kot je forma materialu vsiljena (pod geslom Form Follows Function), kar v največji meri nastopi z modernizmom, manj je obstojna, vsekakor pa ne podpira četverja po Heideggerju, torej odnosa med nebom, zemljo, smrtniki in bogovi. Na tem mestu je vredno omeniti opažanje Roberta Pfallerja, gosta simpozija Oblast v arhitekturi #3, ki si ga organizirala z Društvom Igor Zabel za kulturo in teorijo, v katerem pravi, da je bil Adolf Loos, avtor temeljnega dela modernizma Ornament in zločin, pravzaprav estet in hedonist; da se mu je šlo za lépo oziroma je bil proti nepotrebni in slabo izvedeni “fake” ornamentiki, ki se je pretvarjala, da je več, kot je v resnici. Tudi Le Corbusier si je postavil estetska pravila na podlagi želenega odmika od obstoječega, predvsem pa so to narekovale bivanjske potrebe in novi materiali, vsekakor pa Le Corbusier ni premišljeval o tesnobi (moderne), temveč svobodi. Kje je tu nadvlada čistega racionalizma?
Das Unheimliche: negativnost v prostoru bivanja;
Pasus, stran 187: “Das Unheimliche se je s pomočjo moderne arhitekture (ali bolje: njenih neskončnih inženirskih kopij), ki jo na globalni ravni domala povsod smatrajo za sovražno domačnosti, uspel pripeti na projekt globalizacije in se z racionalno, standardizirano, uniformno gradnjo kot rezultatom znanstveno-tehnološkega projekta razsvetljenstva perpetuirati kot domala neskončni projekt povsod, kjer obstoji vsaj minimalna prezenca zahodne civilizacije.”
“[D]om je organiziran okrog medija”, kar, kot praviš, briše v predmodernem času jasno ločnico med javnim in intimnim prostorom, kar bi s pomočjo Lacana morda označili za ekstimnost.
Kako bi v naše domače mesto, Ljubljano, prevedla das Unheimliche, to negativnost v prostoru bivanja? V prejšnji oddaji smo se ukvarjali s strašljivo praznino Trga republike; imamo poleg tega še kakšno modernistično, tehnicistično dovršeno zgradbo, razen tega, da je techne prodrla že v vse pore bivanja? Kaj je torej ključno kot das Unheimliche v (moderni) arhitekturi, lahko postaviš določujoče točke pomensko izmuzljivemu terminu navkljub?
Mateja, hvala, s to oddajo tudi zadnjič Mislimo arhitekturo, po novem letu se slišimo v novi preobleki mišljenja prostora.
Dodaj komentar
Komentiraj